Finance,  Vsi članki

Medved in bik

Nekoč sta v deželi neskončnih travnikov in čudovitih gozdov v miru živela medved in bik. Ampak to nista bili le običajni živali, ki bi želeli živeti tipično življenje kot drugi njune vrste, s tem da bi le jedli travo in se vsak drugi dan za preživetje odpravili na lov. Že odkar sta bila mladiča, sta sanjala o tem, da bi postala raziskovalca in šla na drzne avanture, česar nikdar prej ni storil še noben medved in noben bik. Njun največji uspeh je bil, da sta našla čarobni kraj Borzo, kjer je njuno ime znano še danes. Konec!

Kljub temu, da se je moja domišljija odločila narediti malo drugačen uvod za ta članek, moj namen ni, da vam povem pravljico, obljubim. Vseeno pa je zgodbica, ki ste jo ravnokar prebrali, pravzaprav dokaj pravilna. Če verjamete ali ne, se besedi »medved« in »bik« zelo pogosto uporabljata v finančnem svetu, še posebej, ko govorimo o znanem delniškem trgu, ki je med drugim tudi glavna tema tega članka.

Ko medved napade, uporabi svoje šape, da potisne svoj plen navzdol in ga premaga v boju. Zato izraz »medvedji trg« označuje časovno obdobje, ko cene delnic (ali drugih vrednostnih papirjev, s katerimi se ne trguje na delniškem trgu, na primer nepremičnin ali valut) padejo za 20% ali več. Vmes se cene včasih lahko dvignejo, a ne preveč. Takoj ko zrastejo za 20% ali več (brez večjih padcev vmes), strokovnjaki za finance govorijo o »bikovem trgu«. Izraz izhaja iz dejstva, da bik napade tako, da dviga svoje rogove. Čeprav je bikov trg precej bolj zaželen, saj po navadi kaže na dobro poslovanje podjetij in obilo delovnih mest, ne more trajati za večno. No, dobra novica je, da niti medvedji trg ne traja v neskončnost. Torej, vprašanje ni ali bodo cene zrasle ali padle, ampak kdaj se bo to zgodilo. Četudi se taka negotovost zdi strašljiva, po mojem mnenju ravno to naredi investiranje tako zanimivo in vznemirljivo. Ker lahko bikovi in medvedji trgi trajajo mesece ali celo leta, za investitorje ni ključno le, da imajo nekaj finančnega znanja, ampak tudi, da so izjemno potrpežljivi.

Kot sem napisala v enem izmed predhodnih člankov Dobrodošli na trgu!, so delnice investicije, s katerimi investitorji postanejo lastniki določenega dela podjetja. Sedaj pa bi dodala, da izraza delniški trg in borza, nista enaka v pomenu. Delniški trg je svetovno omrežje delnic, s katerimi se v danem trenutku trguje, medtem ko je borza ustanova, fizična stavba, v kateri se tisti, ki trgujejo, torej prodajalci in kupci, povežejo in sklepajo posle. Poleg tega je borza tudi organizacija, ki omogoča podjetjem, da uvrstijo svoje delnice v borzno kotacijo skozi proces prve javne ponudbe (IPO) in jih začnejo ponujati potencialnim investitorjem. Obstaja torej le en delniški trg, medtem ko so po svetu številne borze, predvsem v večjih mestih kot so Šanghaj, Tokio ali London. Podjetja izdajajo delnice z namenom, da bi zbrala večjo vsoto denarja in jo porabila za večje, dražje projekte, kot je gradnja novih tovarn, odpiranje novih trgovin ali karkoli drugega, kar bi bilo koristno za razvoj podjetja.

Spomnim se, da sem enkrat gledala nek film s finančno tematiko in je bila ena izmed njegovih scen posneta na Newyorški borzi (NYSE), ki je glede na podatke The Wall Street Experience znana kot ena najstarejših in največjih borz na svetu in ameriški simbol kapitalizma. Vsak dan se na njej trguje z od 2 do 6 milijardami delnic glede na podatke Yahoo Finance. V filmu je bila borza primerna le za trgovce z jeklenimi živci in najmočnejšim, najglasnejšim glasom. Moški so tekli po borznem parketu, ki je bil ogromen, a z ljudmi prenatrpan prostor v osrčju borze. Vsak izmed njih je čez množico vpil številke svojim sodelavcem ali kupcem in prodajalcem, s katerimi so trgovali, ampak bilo je tako glasno, da se jih je komaj kaj slišalo. Čeprav sem imela v mislih, da filmi pogosto svoje scene naredijo desetkrat bolj dramatične kot so v resnici, to za ta film, ki sem si ga ogledala jaz, ni držalo.

Newyorška borza

V starih časih, celo do štiristo deset let nazaj, so delovni dnevi na borzah po svetu izgledali zelo podobno tistim v filmu. Zjutraj je borzni zvonec naznanil začetek osrednje faze trgovanja in popoldan tudi njen zaključek. V trenutku, ko se je trg zaprl, so se cene zaklenile in ostale enake do naslednjega delovnega jutra. Tekom dneva je bila potrebna celotna ekipa za ročni izračun cen, hitro razmišljanje in sklepanje dobrih poslov pred tekmeci, zato je bil borzni parket poln trgovcev, četudi je delnice ponujalo le nekaj podjetij. Vendar pa se je to pričelo spreminjati na koncu 20. stoletja, ko sta dve inovaciji ugledali luč sveta: računalniki in internet.

Ogromno dela je postalo avtomatiziranega, komunikacija med člani ekipe in strankami je bila precej bolj enostavna (in veliko bolj prijazna glasilkam) ter trgovanje je potekalo bolj učinkovito. Med računanjem številk je bilo narejenih manj napak (še posebej pri računanju razlike med povpraševanjem in ponudbo). Na stotine poslov je bilo lahko sklenjenih v nekaj sekundah s pomočjo računalnika. Ampak daleč največja prednost je bila dostopnost. Od takrat naprej ljudem ni bilo več treba fizično oditi v New York ali drugo večjo mesto, da bi trgovali ali investirali.

Postopoma je lahko praktično kdorkoli od kjerkoli na svetu postal trgovec (ki predvidi pomikanje cene vrednostnega papirja, ga kupi in nato proda ob času, ko bi s tem ustvaril največ dobička zased ali za stranko; trgovanje je po navadi kratkoročen proces), investitor (ki opravlja isto delo kot trgovec, ampak sprejema več dolgoročnih odločitev in tudi bere finančna poročila ter bilance stanja podjetij, da bi se lahko odločil ali se bo določena dolgoročna investicija v nekaj mesecih, letih izplačala ali ne), preprodajalec (ki dela za stranke, sledi njihovim navodilom in samo izvrši nakupe ali prodaje vrednostnih papirjev) ali borzni posrednik (ki ima vlogo povezovalca kupca in prodajalca).

Če želite trgovati in investirati le zase v svojem prostem času, morate v glavnem izpolniti dva pogoja. Najprej morate doseči polnoletnost nato pa potrebujete še investicijski račun, ki ga lahko odprete pri borzno-posredniškem podjetju, banki ali drugi finančni ustanovi. Lahko izberete tradicionalno pot in se obrnete na profesionalnega borznega posrednika, ki bo opravil vse delo, ali pa uporabite spletne borzno-posredniške platforme, na katerih lahko sami kupujete in prodajate delnice z različnih borz po svetu ali druge vrednostne papirje. Za vsako transakcijo bo borzno-posredniška družba ali banka nekaj denarja (po navadi okoli 1% ali manj) zadržala zase kot provizijo za svoje storitve. Lahko pa vseeno prejmete finančni nasvet od borznega posrednika za dodatno plačilo.

V nekaterih primerih je možno trgovati in/ali investirati (predvsem v delnice) tudi brez borznega podjetja ali ene njihovih platform, s čimer se izognete plačevanju provizije. Glede na podatke The Balance nekatera podjetja ponujajo tako imenovane programe za neposreden nakup delnic (DSPP), ki omogočajo, da kupite delnice direktno od podjetja preko njihovih agentov. Če imate že v lasti nekaj delnic in se podjetje odloči, da vam bo izplačalo nekaj denarja v obliki dividend, lahko vprašate, ali ponujajo načrte ponovne naložbe dividend (DRIP), skozi katere bi bil lahko vaš denar od dividend avtomatično uporabljen za nakup novih delnic. Ampak, imejte v mislih, da nakup vrednostnih papirjev (še posebej delnic) brez borznega posrednika ni tako pogost ter da čeprav se lahko postopek zdi enostaven in poceni, morate po drugi strani vanj vložiti veliko več truda in časa, saj ima vsako podjetje malo drugačna pravila za takšno neposredno trgovanje, ki jih boste morali v celoti raziskati sami. Še en način, kako kupiti delnice neposredno, je, da postanete član določene borze. Ampak, število članov je omejeno in tudi če bi dobili priložnost kupiti članstvo, bi bilo to v večini primerov ekstremno drago (lahko bi stalo tudi več milijonov dolarjev), torej če se ne nameravate ukvarjati z investiranjem profesionalno in zaslužiti precej denarja, v večini primerov mesta ni vredno kupiti.

No, če praktično kdorkoli lahko trguje in investira iz udobja svojega doma, zakaj potem sploh potrebujemo borze kot prostore, kjer ljudje lahko sklepajo posle? V resnici jih ne. Velika večina trgovanja in investiranja res poteka preko elektronskih sistemov, kot je poročal The Wall Street Experience. Dandanes je Newyorška borza ena redkih, ki še uporablja metodo odprtih izklicnih cen  (kar pomeni, da trgovanje in komunikacija potekata osebno na borznem parketu). Kot je zapisano v članku Quartz-a, naj bi bilo zagotavljanje pravih človeških trgovcev nujno predvsem v času kriz in da se na ta način tudi ohranja tradicionalen način trgovanja. Kljub temu pa se večina strokovnjakov strinja, da je borza s trgovanjem v živo, če verjamete ali ne, primarno ohranjena le za šov. Newyorška borza na primer vsako leto gosti na tisoče razkošnih dogodkov in številne novinarje, ki radi poročajo o delniškem trgu z borznim parketom v ozadju. Tudi veliko zvezdnikov, znanih poslovnežev in politikov je tja povabljenih, da simbolično pozvonijo z borznim zvoncem.

Zvonec nad borznim parketom še zmeraj naznanja začetek (po navadi okoli devetih zjutraj) in konec (po navadi okoli štirih popoldne) vsakega trgovalnega dne od ponedeljka do petka, razen ob praznikih. Pomembno je vedeti, da različne borze po svetu obratujejo v različnih časovnih pasovih, torej ne bodo vse odprte ob istem času kot tista v vašem lokalnem okolju. Ne glede na to pa je možno trgovati celo pred in po običajnih urah trgovanja, kot je razložil Jake Broe. To je lahko dobra izbira predvsem v primeru izrazitih sprememb v cenah vrednostnih papirjev zaradi izrednih dogodkov ali pomembnih obvestil, ki jih v tistem času izdajo velika vplivna podjetja. Vseeno pa ima tako trgovanje tudi slabo stran. Ker izven rednih ur trgovanja trguje zelo malo ljudi (likvidnost je manjša), je za trgovca ali investitorja veliko težje izvršiti vse nakupe in prodaje, ki si jih je zadal, poleg tega pa je tudi nihanje cen lahko precej večje in še bolj nepredvidljivo, kar posledično lahko cene naredi »nepoštene« (predvsem veliko previsoke). Nenazadnje pa izven običajnih ur trgovanja trgujejo predvsem profesionalni investitorji, zato je na trgu potrebno tekmovati z močno konkurenco.

Je pa zanimivo, da se glede na podatke Investopedie na delniškem trgu ne trguje le z delnicami. Trgovci in investitorji lahko kupijo in prodajo tudi sklade, s katerimi se trguje na borzi (ETF), ki so kot košare, polne različnih vrst investicij – vključujejo delnice, obveznice in blago, pod katerega spadata na primer zlato ali nafta. Značilno za sklade je, da več ljudi zbere denar in skupaj investira vanje. Če investirate v sklad, v istem trenutku dobite lastništvo nad vsemi vrednostnimi papirji, ki jih ta sklad vključuje. Torej, če investirate v sklad, ki je narejen na osnovi S&P 500, postanete lastnik tistih delnic vsakega top 500 podjetja, k so v tem skladu. Nekateri skladi zajemajo celo na stotine vrednostnih papirjev (na primer delnic). Na ta način lahko, namesto da bi opravili na stotine nakupov in stokrat borzno-posredniškim podjetjem plačevali provizijo, kupite veliko delnic v le nekaj klikih in z le enkratnim plačilom provizije. S tem tudi poskrbite, da je vaš portfelj raznolik in prevzamete manjše tveganje, da bi bila vaša investicija neuspešna, ker v takem morju vrednostnih papirjev neuspešnost le ene ali nekaj delnic ne bo povzročilo velike razlike. Prednost, ki jo imajo specifično le skladi, s katerimi se trguje na borzi, je, da gre za edino vrsto skladov, ki se jih lahko proda ali kupi kadarkoli tekom dneva, ko je trg odprt, ne pa le na koncu, kot na primer vzajemne sklade. Investitorji in trgovci lahko na delniškem trgu kupijo tudi podjetniške obveznice. Z nakupom obveznic posodijo svoj denar (kot banka) določenemu podjetju, ki je izdalo obveznice z namenom, da hitro zbere večjo vsoto kapitala za večje projekte. Čez čas podjetje vrne sposojen denar investitorjem, ki zraven še nekaj zaslužijo, ker so jim izplačane tudi obresti. Poleg tega se na delniškem trgu trguje tudi z izvedenimi finančnimi instrumenti na osnovi delnic, blaga, valut in obveznic. To so pogodbe, katerih vrednost temelji na (ali je izvedena iz) nečesa drugega (temeljnega sredstva), glede na podatke Akota Asset Management-a. Torej, na primer proizvajalec kakava in tovarna čokolade lahko skleneta posel, da bo tovarna od kmeta kupila kakav na osnovi njegove trenutne tržne cene – če je tržna cena nizka, bo tovarna dobila kakav poceni, in obratno, če je tržna cena visoka, bo proizvajalec kakava odlično zaslužil.

Iz tega primera je jasno, da imajo nekateri lahko koristi od bikovega trga, medtem ko drugi iz medvedjega trga in da bi lahko imeli neskončno debato o tem, kateri izmed njiju je boljši – zame sta, dokler na koncu dobim malo čokolade, oba zmagovalca.