Lačni milijarderji

V osnovni šoli sem imela izjemnega učitelja zgodovine, katerega poučevanje ni bilo polno suhoparnih dejstev, ampak neverjetnih zgodb o preteklosti. Še več, velikokrat nam je pokazal tudi, kako so posledice teh preteklih dogodkov vidne še danes. Točno to je vendar bistvo pouka zgodovine – ne, da si zapomnimo ogromno podatkov o tem, kar se je zgodilo, ampak da spoznamo napake, ki so jih ljudje naredili in poskrbimo, da jih mi sami ne bomo ponovili v sedanjosti. Nekega dne smo se učili o določeni vojni (ne spomnim se, kateri točno) in učitelj nam je razlagal, kako nekatere države zapravijo neverjetno vsoto denarja za svojo vojsko in vojaško opremo. Nato je odprl zavihek v Googlu in poiskal poseben »merilec zadolženosti«, ki meri, koliko dolgov imajo različne države vsako sekundo.

Cel razred je bil osupel. Dejstvo je namreč, da je velika večina držav po svetu zadolženih za milijarde, ali celo bilijone dolarjev, kar skupaj znese okoli 79 bilijonov (79.000.000.000.000) dolarjev, kot poroča Commodity.com. Te številke so se mi zdele tako visoke, da si nisem mogla predstavljati, kako bi bile države kadarkoli zmožne vse odplačati. Še bolj noro je, da bi države brez državnih dolgov lahko našteli na prste ene roke. No, pravzaprav, če smo natančni, vse države imajo dolgove, tako da nobena ni dobesedno nezadolžena. Vendar, nekatere imajo recimo v lasti precej vredne dobrine, ki izničijo njihov dolg, zato je njihov neto dolg posledično enak nič.

Odličen primer za to bi bil Singapur. Njegov bruto državni dolg je ocenjen na okoli 110% njegovega bruto domačega proizvoda, oziroma 690 milijonov dolarjev. Če od tega odštejemo gotovino, delnice, obveznice, ki jih izdaja, dobimo njihov neto dolg, ki znaša 0% njihovega bruto domačega proizvoda. Ne le, da ima omenjena država močne industrije, kot je bančništvo, ki prinese ogromno denarja v državni proračun, poleg tega sledijo tudi zelo modri strategiji ravnanja z denarjem. Kot vsaka druga država, si tudi Singapur izposoja denar, vendar ne zato, da ga potroši, ampak da investira v dobro načrtovane infrastrukturne projekte, za katere je predvideno, da bodo zelo dobičkonosni za državo, ko bodo dokončani. Takrat postanejo dragocene dobrine, ki Singapur ohranjajo nezadolženega.

Pojavilo se mi je še eno vprašanje, in sicer, kdo državam posodi denar. Za države izposojanje od banke v večini primerov ni najboljša ideja. V splošnem velja, da več denarja, kot si izposodimo od neke banke, višja bo obrestna mera našega kredita, kar pomeni, da bomo v zameno morali plačati veliko več denarja, kot če bi si izposodili manjšo vsoto. Države si, če niso zelo majhne, po navadi seveda ne izposodijo le nekaj tisočih, ampak nekaj sto tisoč, ali na milijone dolarjev. To dejstvo nas pripelje do zaključka, da banke niso dobra opcija zanje, ko iščejo posojilodajalca, saj bi bilo odplačevanje dolga enostavno predrago.

Veliko cenejša alternativa, ki jo praktično vse države izvajajo že leta, je izdajanje vrednostnih papirjev, ki so obravnavane kot katerekoli druga dobrina, s katero je moč trgovati, kot je poročal One Minute Economics. Države izdajajo vrsto različnih vrednostnih papirjev, odvisno od države do države. Zato bom omenila samo tri dobro poznane ameriške: obveznice, zadolžnice in menice. Čeprav imajo drugačna imena, je njihov namen enak – države (ali podjetja, ampak tukaj se bomo osredotočili le na države) jih uporabljajo za pridobitev potrebnih finančnih sredstev. Najprej jih prodajajo na trgu, kjer jih lahko kupijo ali člani privatnega sektorja (domačega in tujega), poklicni vlagatelji ali finančne institucije, na primer banke in zavarovalnice, kot je poročal BBC. Na tej točki kupec postane posojilodajalec, država pa posojilojemalec. Čez določen čas – do eno leto za zadolžnico, od 1 do 5 let za menico in več kot 5 let za obveznico – je vrednostni papir v celoti poplačan. Po navadi posojilojemalec povrne ves povrnjen denar posojilodajalcu in zraven plača še obresti. Tako je v večini primerov posojilodajalec tisti, ki ima od vrednostnega papirja dobiček.

Te vrste vrednostnih papirjev predstavljajo pomembno vlogo v raznolikem portfelju vsakega investitorja in so poznane kot varna investicija. Za razliko od na primer delnic so precej manj tvegana naložba, prvič ker je posojilojemalec pravno zavezan, da bo odplačal dolg, če ima dovolj sredstev, da to stori, kot so zapisali na Investopedii. Drugič pa obstaja zelo majhna verjetnost, da država ne bo zmožna odplačati posojila. Ker ti vrednostni papirji nosijo tako majhno tveganje, sta nizka tudi njihova cena in možen profit.

Vendar, večina držav že vsaj enkrat v svoji zgodovini ni bila zmožna odplačati dolgov. To se je v večini primerov zgodilo pred 21. stoletjem, razen pri nekaterih izjemah, na primer v Argentini in Venezueli. Brez skrbi, zaradi neplačila nihče ne bo kar naenkrat »zaprl« države, kot se to zgodi podjetjem, ko gredo v stečaj. Poleg tega ne obstaja nobeno sodišče, ki bi se ukvarjalo s takimi zadevami, kot je razloženo na Management Study Guide, in nimamo nobenega mednarodnega zakona za bankrot, kot je za Npr.org pojasnil Robert Shapiro, nekdaj član Clintonove administracije. Četudi država ne bo deležna nobenih uradnih političnih ali pravnih posledic (z nekaj izjemami, na primer države članice Evropske Unije imajo omejitev, koliko dolga smejo imeti), naplačilo dolgov zelo slabo vpliva na gospodarstvo in ugled države, še posebej v svetu financ in podjetništva. Njena ocena kreditne sposobnosti bi padla, zaradi česar bi država izgubila zaupanje pri posojilodajalcih, ki bi bili tako manj pripravljeni posoditi kapital v prihodnosti, kot je George McKay razložil za Quoro.

Država ima veliko možnosti, kaj storiti v taki situaciji. Ena možnost bi bila, da zmanjša porabo sredstev in zviša davke. Lahko bi tudi prosila drugo državo ali organizacijo za finančno pomoč. Še ena alternativa bi bila, da restrukturira svoj dolg, torej da ali zniža prvotno vrednost obveznice, ali pa podaljša čas do dospetja in tako dobi več časa, da plača posojilodajalce.

Ne glede na vse, ali ne bi bil najlažji način, da države poplačajo dolgove ta, da enostavno natisnejo potrebno vsoto denarja? No, Zimbabve bi vam lahko povedal, zakaj je to obupna ideja. Leta 2007 je omenjena afriška država natisnila ogromno denarja v upanju gospodarske rasti, kar pa je imelo popolnoma nasprotne posledice. Nedolgo zatem se je začelo obdobje hiperinflacije, in so cene dobrin in storitev na neki točki narasle za več kot 231 milijonov % vsak mesec. To je pomenilo, da so se cene neprekinjeno podvajale v manj kot enem dnevu, glede na Letno poročilo o hiperinflaciji v Zimbabveju iz leta 2011 avtorice Janet Koech. Za primerjavo, normalna in še obvladljiva inflacija je okoli 2-3% na leto.

Zimbabveju se je to zgodilo, ker večja, kot je denarja v obtoku, manjša je vrednost valute. To je pomenilo, da so ljudje potrebovali več in več denarja za nakup iste dobrine ali storitve. Že po nekaj mesecih ali celo manj, je večina prebivalstva ostala brez prihrankov, in komaj kdo si je še lahko privoščil osnovne potrebščine, kot je recimo hrana. Zimbabvejska vlada je poskušala slediti hiperinflaciji tako, da je tiskala denar v višji in višji vrednosti, kar je šlo tako daleč, da so julija leta 2008 izdali bankovec za 100 milijard zimbabvejskih dolarjev. Vendar, kar so si prebivalci z njim lahko kupili, je šokantno – le tri jajca (ja, prav ste prebrali). Tako ni čudno, zakaj so se nekateri protestniki poimenovali lačni milijarderji. Leta 2009 je bil izdan bankovec z najvišjo vrednostjo v zgodovini, vreden 100 bilijonov zimbabvejskih dolarjev (100.000.000.000.000$). Vreden je bil samo 40 ameriških centov. Njihova valuta je postala tako malo vredna, da so jo morali opustiti in začeti uporabljati ameriške dolarje in južnoafriške rande. S tem so uspeli rešiti problem, vendar se letos soočajo s še eno inflacijo okoli 300%.

Mojo pozornost je vzbudilo tudi to, kako ima lahko na primer Japonska naziv gospodarske velesile, če ima največ dolga glede na BDP na svetu? Odgovor na to vprašanje je, da imeti dolgove ni vedno slaba stvar, če z njimi prav ravnamo. Mnoge države, med njimi tudi Singapur, ki sem ga že navedla v tem članku, ga uporabijo zato, da pridobijo dovolj denarja za investicije v dragocene dobrine in s tem prispevajo k rasti svojega gospodarstva. Veliko učinkoviteje je vzeti posojilo in ga takoj investirati, kot pa najprej leta in leta varčevati in šele nato investirati.

Dolg je pogosto viden kot težava. Vendar pa presenetljivo ni vedno problematičen in ga nekatere države pametno uporabljajo v svojo korist. Nikakor pa se ga ni mogoče s tiskanjem denarja – no, čeprav, na ta način lahko vsaj postanete milijarder.