ZDA proti ZDA
“I can’t breathe!” so bile zadnje besede temnopoltega Američana Georga Floyda, preden so mu policisti 25. maja letos vzeli življenje. Ogromni protesti so izbruhnili ne le preko Združenih držav, ampak po celem svetu. Pa vendar je bil ta uboj le vrh ledene gore – upori protestnikov, ki so zahtevali enakopravnost, so rezultat stoletij rasne neenakosti. Do danes je bilo ubitih na tisoče nedolžnih pripadnikov temnopolte skupnosti, torej je bil Georgeov primer le še kaplja čez rob.
Rasizem, ki je prisoten praktično povsod, ima globoke korenine predvsem v ameriški zgodovini, z uradnim začetkom leta 1619. Tisto leto je bila v zvezni državi Virginiji dokumentirana prva Afričanka na ameriških tleh, z imenom Angela, kot poročajo pri USA Today. Njen prihod v Jamestown zaznamuje začetek afriškega suženjstva in njihove podrejenosti belcem, kar predstavlja eno najbolj grozovitih in očitnih oblik rasizma, v ZDA.
Vendar pa se ne morem popolnoma strinjati s tem, da je 1619 tisti zgodovinsko pomemben datum. Po mojem mnenju je pogosto pozabljeno, kaj beseda rasizem pravzaprav pomeni. Ne gre le za belce proti temnopoltim, ampak za določeno raso proti drugi rasi. Leta 1492, ko je Krištof Kolumb prispel v Ameriko (čeprav ni bil prvi, ki jo je odkril, kot se naučimo v šoli), je s svojo ekipo belih raziskovalcev ubil ali pa zasužnjil številne ameriške domorodce (z drugim imenom Indijance) in jih poslal na delo na polja ali pa v rudnike, z namenom pridobivanja vrednih surovin. In to je le eden izmed odmevnih zgodovinsko pomembnih dogodkov, ki prikazuje, kako bela rasa poskuša prevladati nad drugo, v tem primeru ne-temnopolto, ameriško domorodno raso. Zato verjamem, da je bil rasizem med nami prisoten že veliko dlje časa, kot si mislimo, in zagotovo pred letom 1619.
Glede na zgodovino, je rasizem del ameriškega sistema že od preden so bile ZDA sploh ustanovljene, končati pa se ni mogel celo z državljansko vojno in pa niti z Deklaracijo o enakopravnosti sužnjev takratnega predsednika Abrahama Lincolna, s katero je želel prepovedati suženjstvo v južnih Konfederativnih državah. Še več, tako imenovani 13. amandma, ki bi osvobodil vse sužnje v Združenih državah, je postal del ameriške ustave leta 1865, vendar pa je rasizem še zmeraj preživel in ostal do danes.
Četudi je vplival na različne rase ali etične skupine skozi preteklost, je dejansko res, da je rasizem med vsemi pustil največ posledic na temnopolti afriško-ameriški skupnosti, kar je vidno še danes skozi njihov vsakdan, nanašajoč se na njihovo izobraževanje, prebivališče, službo, enakopravno obravnavo v pravosodju in dostopu do zdravstvene oskrbe. Glede na podatke DoSomething, velja za temnopolte Američane precej večja verjetnost, da bodo ustavljeni s strani policije, aretirani, obsojeni in prestajali dolge zaporne kazni, ki so v povprečju za 19% daljše kot kazni belopoltih obtožencev, četudi oboji zagrešijo isti zločin. V šolskem letu 2015-2016 je bilo le 15% učencev, dijakov in študentov v ZDA temnopoltih, vendar so predstavljali 35% začasno izključenih, in 36% dokončno izključenih učencev. Od leta 2013 do 2017 je 40% temnopoltih pacientov dobilo manj kvalitetno zdravljenje kot beli pacienti. Poleg tega lahko temnopolte ženske 3 do 4-krat bolj verjetno umrejo zaradi nosečniških zapletov kot belke, četudi imajo podobno visoke prihodke in izobrazbo. Možnost brezposelnosti temnopoltih posameznikov je dvakratna v primerjavi z belopoltimi posamezniki, med drugim tudi, ker ob iskanju službe življenjepisi s tradicionalno belopoltimi imeni dobijo 50% več povratnih klicev kot tisti s tradicionalno temnopoltimi imeni. In četudi ti ljudje uspešno dobijo službo, zaslužijo skoraj 25% manj kot njihovi sodelavci.
Pogosto jih je strah za svoja življenja, ne le zaradi negotovosti, ali bodo obdržali službo in lahko plačali položnice, ali če bo njihov otrok žrtev vrstniškega nasilja. Mislim dobesedno, saj gre danes policija, ki bi morala ščititi, predaleč z nasiljem ali uporabo orožja brez kakršnegakoli razloga proti nedolžnim temnopoltim ljudem, kar nemalokrat kot rezultat zahteva njihova življenja – zaradi česa, njihove polti, kar je nekaj, s čimer so se rodili in sploh ne pove ničesar o njih kot osebah?
Želijo in zaslužijo si živeti normalno dostojanstveno življenje in biti spoštovani, kot vsi ostali. So ljudje, kot vsi ostali, delajo, kot vsi ostali, imajo družino, ki jo imajo radi in za katero morajo poskrbeti, kot vsi ostali, celo plačujejo davke, kot vsi ostali – in je žalostno, da pristojni nato ne investirajo denarja davkoplačevalcev v izobraževanje, na primer, da bi s tem pomagali graditi proti-rasistično družbo, ampak namesto tega v policijo, vojsko ter orožje, le-to pa je potem uporabljeno za poškodovanje ali celo uboj temnopoltih, čeprav so oni plačali zanj. ZDA se bori proti določeni skupini svojih državljanov, ki jo podpirajo, torej se, ironično, pravzaprav bori proti sami sebi.
Na srečo se mnogi ljudje zavedajo problema in so se pripravljeni boriti proti njemu – ne samo, da naredijo konec rasizmu in nasilnemu obnašanju, ampak tudi da dosežejo pravico za žrtve in ne pustijo, da se krivci izmuznejo s svojimi dejanji. Zato je spregovoriti, zahtevati spremembe in širiti sporočilo skozi gibanja, kot je Black Lives Mater (»Temnopolta življenja štejejo«) tako pomembno. Verjamem, da je konsistentnost ključna za uspeh, kar zelo dobro vedo tudi protestniki. Čeprav so dolgo časa naleteli le na gluha ušesa pristojnih, so bili odločeni, da bodo neprestano uporabljali svoj glas, dokler ne bodo uslišani. Čez čas je njihova vztrajnost dosegla spremembe, s tem da so nekatere krive osebe končno odgovarjale za svoja dejanja. To resda ne naredi ogromne razlike, ker izgubljenih življenj ne moremo vrniti nazaj ne glede na vse, vendar pa je to še en korak bližje do doseganja sistemskih proti-rasističnih sprememb v družbi in na ta način varovanja preostalih življenj v prihodnosti.
Kar se tiče boja proti rasizmu, je pred nami še dolga pot. Kljub temu pa lahko vsak nekaj naredi, in začne pri sebi. Strinjam se z mnogimi, ki verjamejo, da ni dovolj, da nismo rasistični. Da res prispevamo k spremembam, moramo biti proti-rasistični. Načinov, kako biti taki, je neskončno – prvi korak je, da smo prijazni in spoštujemo vse ljudi enako ne glede na njihovo raso ali etnično pripadnost, ali pa lahko, na primer, naredimo predstavitev o rasizmu in sovrstnikom predstavimo pomembnost boja proti njemu, ali pa podpiramo gibanja na družbenih omrežjih tako, da delimo njihove objave, ali pa se celo udeležimo protestov (ampak moramo biti previdni, saj lahko hitro postanejo nasilni).
Kar se tiče vlade in drugih pristojnih, imam dva preprosta predloga: premislite o spremembi državnega proračuna tako, da bo več denarja namenjenega izobraževanju mladih – oni so prihodnost tega sveta, in kako so vzgojeni in naučeni se bo odražalo. Drugič, prenehajte tolerirati rasistično obnašanje in ga primerno kaznujte. Samo na ta način rasizem ne bo postal nekaj normalnega za našo družbo in bo dovolj hitro ustavljen. To bo koristno za varnost in blaginjo državljanov ter pa tudi za državo samo, saj ji ne bo potrebno toliko denarja porabiti za soočanje z ogromnimi protesti in popravilom škode, ki ob tem nastane.
Po mojem mnenju je začetek v zavedanju vsakega posameznika, da njegov glas šteje – kot smo lahko videli, se z milijoni ali celo milijardami ljudmi s tako miselnostjo da doseči marsikaj, z ukrepanjem danes pa bomo naredili naše dneve, tedne, leta po tem boljše. Pa vendar, to ne bo vplivalo le na naše življenje v prihodnosti, ampak tudi na življenja mnogih (upam, da proti-rasističnih) generacij za nami.
