Ni vse zlato, kar se sveti

Leta 2017 je med Združenimi državami Amerike in Severno Korejo zopet postalo napeto. Ker sta obe državi jedrski velesili, kar pomeni, da bi lahko spor med njima resno ogrozil varnost državljanov, so se novice o situaciji neverjetno hitro razširile čez vsa družbena omrežja in druge oblike medijev. Pred omenjenim letom sem za Severno Korejo slišala morda enkrat ali dvakrat, ampak vseeno o njej nisem vedela praktično nič. Po krajšem raziskovanju pa mi je hitro postalo jasno, da gre za državo, za katero si nikoli ne bi mogla misliti, da lahko obstaja v 21. stoletju. Zdi se kot skrivnosten mehurček, popolnoma odrezan od sveta. Ostala sem brez besed, ko sem prebrala, kako so tam ljudje prisiljeni ostati v državi do konca svojih življenj in si zatiskati oči pred resničnostjo, s tem da vsak dan živijo v strahu za svoje življenje.

Severna Koreja naj bi delovala po principu civilnega prava in se je razglasila za komunistično državo. To se zdi super na prvi pogled, kot da imajo sistem, ki skrbi za svoje državljane in skrbi, da imajo vsi dovolj potrebščin za normalno življenje. Vendar, po poslušanju mnogih zgodb Severnih Korejcev na YouTubu in branju člankov o tem, kako je izgledalo njihovo vsakdanje življenje, sem ugotovila, da je Severna Koreja človekoljubna država le na papirju. Čeprav je njihova ustava sestavljena iz členov, ki naj bi bili napisani v dobro ljudem, ta najvišji akt služi bolj kot propagandno sredstvo kot pa za zagotavljanje blaginje ljudstva, kot je zapisal tudi Dae-Kyu Yoon v svojem delu The Constitution of North Korea: Its Changes and Implications.

Ustavni členi in zakoni neprestano ponavljajo pomembnost delovnega razreda, kako njegovi člani prispevajo k družbi ter kako bo država zmeraj naredila, kar je najbolje zanje. Realistično gledano pa je za državno vodstvo ustava le nekakšno orodje, s katerim dajejo svojim državljanom lažen občutek moči in občutek, da je njihov glas pomemben, medtem ko so v resnici izkoriščeni.

Ne glede na člene v ustavi ali zakone v veljavi, ukazi vrhovnega voditelja Kim Jong Una vedno prevladajo. Dejstvo namreč je, da država deluje po ustroju diktature, ne pa komunizma, kaj šele demokracije. Četudi je njeno uradno ime Demokratska ljudska republika Koreja ali krajše DLRK, je bila glede na lestvico demokracije, ki jo je ustvarilo podjetje Economist Intelligence Unit (EIU), ironično označena za najmanj demokratično državo na svetu.

Glede na delo Patricije Goedde z naslovom Overview of the North Korean Legal System and Legal Research je vodstvo države sestavljeno iz večih organov. Eden iz med njih je vrhovni ljudski zbor, katerega vloga je podobna ameriškemu kongresu ali slovenskemu parlamentu, saj predstavlja zakonodajno telo, v splošnem odgovorno za sprejemanje in spreminjanje zakonov. Znotraj vrhovnega ljudskega zbora deluje manjša skupina, tako imenovano predsedstvo vrhovnega ljudskega zbora, ki skrbi za manjše vsakodnevne zadeve v povezavi z zakonodajo. Eno najpomembnejših vlog ima tudi Komisija za državne zadeve, katere dolžnost je obravnavati pomembne politike, ki se nanašajo tudi na zaščito in obrambo države. Državno telo sestavljajo tudi Kabinet z ministri za različna področja in predsednikom vlade Kim Tok Hunom na čelu. Med državne organe spada tudi javno tožilstvo, ki se ukvarja s kriminalnimi primeri in ohranja nadzor nad vsemi državljani, kot so zapisali pri Britannici.

Državna ureditev se zdi ustrezna in popolnoma demokratična (če izpustimo strašljivo dejstvo, da država vohuni za svojimi državljani), ampak v tem primeru videz vara. Če se poglobimo v to, kdo zaseda vodstvene položajo, ugotovimo, da so vsi našteti državni organi vodeni s strani samega Kim Jong Una, kot na primer Komisija za državne zadeve, ali pa s strani članov Korejske delovne stranke – ki nas konec koncev spet pripelje do vrhovnega voditelja, saj je on med drugim tudi predsednik stranke.

Omenjena stranka je edina dovoljena v državi in ima hkrati nadzor nad tem, kdo kandidira na volitvah. Obstajata tudi dve manjši, a sta obe pod nadzorom Korejske delovne stranke. Glede na South China Morning Post morajo vsi Korejci, stari 17 let ali več, obvezno voliti za stranko, ki jih bo predstavljala v vrhovnem ljudskem zboru. Vendar, na volilnem listku je zapisano le eno ime, Korejska delovna stranka, in vse, kar morajo volivci storiti je, da ta kos papirja oddajo v posebno škatlo. Tako državljani nimajo nobene izbire pri tem, kdo bo vodil njihovo državo, saj lahko na volitvah zmaga le vodilna stranka.

Vseeno niso vsi Severni Korejci čisto nepoučeni o tem, kakšen režim vsakodnevno nadzoruje njihovo življenje. Čeprav je, kot je v svojih YouTube videih razložila Yeonmi Park, namen izobraževalnega sistema v državi ta, da ljudem »operejo možgane« s tem, da jim prikrivajo resnico in jih naredijo popolnoma poslušne oblasti, se mnogi Severni Korejci še zmeraj ne strinjajo z načinom življenja, v katerega so prisiljeni. Šole otroke učijo o njihovih sovražnikih, še posebej Američanih, Japoncih in Južnih Korejcih, ki naj bi v preteklosti poskusili škoditi njihovi državi in jim grozijo še danes (kar v večini primerov ni res). Podajajo jim tudi napačne informacije, kako je Severna Koreja edina država na svetu z normalnimi življenjskimi pogoji – pri čemer pa seveda dodajo, da je te pogoje zagotovil njihov vsemogočni, spoštovanja vreden voditelj.

Večina Severnih Korejcev si ne upa upreti državi zaradi strahu pred kaznijo. V Severni Koreji znajo biti kazni že za lažje prekrške, kot je na primer to, da nimajo ustrezne pričeske (zanimivo dejstvo: dovoljenih je le 28 pričesk, ki se med seboj ne razlikujejo kaj dosti), kar hude, saj na ta način oblast prikazuje svojo moč.

Glede na 27. člen t.i. Kazenskega zakona Demokratične ljudske republike Koreje so možne kazni smrt, delo, odvzem volilne pravice, zaplemba premoženja in odvzem ali začasen odvzem naziva. Pomembno je dodati, da se delo v teh primerih nanaša na težko delo, po navadi v nečloveških razmerah v zaporniških centrih, in da je to kar pogosta kazen. Mnogi tam umrejo, saj so pogosto tudi žrtve mučenja in priče javnim usmrtitvam ter drugim grozotam. Na podlagi mnogih pričevanj je še bolj neverjetno, da včasih, ko ljudje zagrešijo resnejši zločin, kar naenkrat izginejo in so poslani naravnost v zaporniške centre, brez kakršnegakoli sojenja. Samo predstavljajte si iti v posteljo vsako noč v strahu, da si naredil kaj narobe, oziroma da nekdo tako misli, s tem da veš, da morda nikoli več ne boš videl svoje družine – med drugim tudi zaradi »pravila treh generacij«, zaradi katerega v delovne centre ni poslan le tisti, ki je zagrešil zločin, ampak tudi kar tri generacije njegove družine. Spet gre le še za en način, kako oblasti ljudem sporočajo, da naj jih jemljejo zelo resno.

V ostalih primerih sojenja potekajo na okoli stotih ljudskih sodiščih, dvanajstih sodiščih provinc ali pa celo na vrhovnem sodišču, ki ima v državi tudi največjo moč. Sodnike izvolijo člani vrhovnega ljudskega zbora (ali krajevnega ljudskega zbora, odvisno od sodišča), ki je nadzorovano s strani Korejske delovne stranke, katere predsednik je vrhovni voditelj. S tem tudi pravosodni sistem ni neodvisen, kot bi moral biti, in ga nadzoruje diktator Kim Jong Un.

Kot so poročali pri KBS World Radio, so (nepresenetljivo) tudi severnokorejski odvetniki nadzorovani s strani države. Dovoljeno jim je le, da sodišču razložijo, zakaj je obtoženi storil kaznivo dejanje, svoje stranke pa ne smejo zagovarjati. Tako so odvetniki popolnoma nemočni na sodiščih in nimajo praktično nič vpliva na sodnikovo odločitev.

Ne glede na vse pa pravosodni sistem ni edini problem. Glede na poročanje Deutsche Welle okoli 40% populacije oziroma okoli 10 milijonov ljudi strada. Zanimivo je, da je 40% tudi delež severnokorejske populacije, ki dela v kmetijstvu, kot je Woon-Keun Kim zapisal v svojem delu The Agricultural Situation of North Korea. Odkar je Sovjetska zveza razpadla in Severna Koreja ni več dobivala pomoči, kmetje oziroma vsi, ki niso del bogate elite, stradajo – četudi 25. člen severnokorejske ustave pravi, da država poskrbi za prehrano, oblačila in prebivališče svojega delovnega razreda.

Še bolj sporno je, da Severni Korejci ne umirajo od lakote zaradi tega, ker njihova država ne bi imela dovolj razpoložljivih finančnih sredstev, da jim priskrbi hrano. Problem je namreč v tem, da se je država (no, bolj ali manj Kim Jong Un) odločila, da bo letno namenila približno petino bruto domačega proizvoda, kar je okoli 3,6 milijarde ameriških dolarjev, za izboljšanje vojaških sil in gradnjo še močnejših jedrskih orožij, glede na poročilo iz leta 2019 z naslovom State Department’s World Military Expenditures and Arms Transfers, ki je bilo omenjeno v članku portala Yonhap News Agency. S tem je Severna Koreja popolno nasprotje komunistični državi in očitno veliko raje zapravlja svoj denar na vojski kot pa za hrano ali drugo obliko podpore revnim, s katero bi reševali življenja. Mislim, da to ogromno pove.

Kot sem že prej omenila, je še en znak, ki kaže, da je v Severni Koreji nekaj hudo narobe ta, da je potovanje v in iz države strogo omejeno. S tem je svoboda državljanov, ki je ena temeljnih človekovih pravic, kršena – čeprav 75. člen v ustavi in 4. člen Državljanskega zakona v Demokratični ljudski republiki Koreji trdi, da naj bi državljani imeli svobodo se naseliti in potovati kamorkoli.

Nekaj Severnim Korejcem je na srečo uspelo pobegniti. Mnogi prebežniki, ki zdaj živijo v drugih državah po svetu, so postali aktivisti za človekove pravice in poskušajo ozaveščati druge o tem, kaj se zares dogaja v Severni Koreji. Njihove zgodbe predstavljajo redke vpoglede v ta skrivnostni kraj in so dokaz, da beg iz te države ni hec, ampak potovanje življenja ali smrti. Glede na pričevanja prebežnice Yeonmi Park, ki je zbežala pri trinajstih letih, je severnokorejska meja obdana s stražarji, ki jim je ukazano, da brez odlašanja ubijejo kogarkoli, ki poskuša oditi.

Čeprav so komaj kakšne politike in zakoni te skrivnostne države dostopne preostalemu svetu, zgodbe prebežnikov zagotovo potrjujejo nekaj: Severni Korejci nimajo osnovnih človekovih pravic. Z nesvobodnimi mediji za poročanje novic, prepovedjo gledanja, poslušanja ali branja tujih filmov, glasbe, in knjig, z nečloveškim odnosom do ljudi v delovnih taboriščih, omejenostjo gibanja in obvezo poveličevanja voditelja se Severna Koreja zdi kot res pekel na Zemlji; zgrožena sem, da mora na milijone nedolžnih ljudi tako živeti.

Kot sem že omenila, država uporablja izobraževalni sistem za »pranje možganov« svojih državljanov in jim daje popolnoma lažen pogled na svet. Predstavljajte si Severnega Korejca, ki mu je bilo celo življenje rečeno, da je svet za mejami krut, temačen in poln vojn ter sovražnikov… ampak oseba se kljub temu odloči zbežati iz svoje domovine in ob tem zapustiti družino, ki se bo verjetno morala soočiti s hudo kaznijo. In če pomislite nam to, da zbežijo v »zlobni svet«, pri tem tvegajo svoja življenja in za seboj pustijo svoje imetje in družine, pove prav vse.