Koliko ste pripravljeni tvegati?

Nihče se skozi življenje ne more izogniti tveganjem. V bistvu je vse, kar vsakodnevno počnemo, na nek način tvegano. Ko gremo na sprehod ali teči, smo izpostavljeni tveganju, da si zvijemo gleženj, na primer. Ko investiramo svoj denar, sprejmemo tveganje, da lahko vrednost dobrin pade in morda investicija ne bo dobičkonosna. Ironično tvegamo tudi, če ne počnemo ničesar, saj nepremično sedenje ali ležanje lahko v veliko nevarnost postavi naše zdravje. Kljub temu je včasih vredno tvegati, saj »kdor ne riskira, ne profitira«. Po mojem mnenju je najem kredita (z načrtom, kako ga odplačati seveda) za nakup ustreznega stanovanja, ki ponuja primerne življenjske razmere za našo družino, dobra ideja, četudi malce tvegana. Ali če sanjate o svojem podjetju, ki bi vas naredilo srečne in izpolnjene, si z dobrim načrtom izposodite denar za zagon. V nekaterih primerih imamo več vpliva na to, kako veliko bo tveganje, v drugih pa to ni v naših rokah. Čeprav tveganja ne moremo nikoli popolnoma izničiti, lahko vsaj omilimo posledice v primeru, če se naša poteza ne izide po naših načrtih. Kako? S plačevanjem za zavarovalno polico.

Zavarovanje zaščiti svojega zavarovanca pred določenimi tveganji, ki so jasno definirana v pogodbi, sklenjeni z zavarovalnico. Če ne ustrezajo pogojem za pridobitev subvencioniranega zavarovanja, morajo zavarovalci plačati premijo (redno plačilo) podjetju za njegovo stalno pripravljenost kritja škode, če se tveganje uresniči. Najpogostejša zavarovanja so zdravstveno, avtomobilsko in zavarovanje doma, ampak v bistvu lahko zavarujemo karkoli želimo – od pridelkov, če kmetujemo, do svojih delov telesa, kot to počnejo zvezdniki.

Ampak zakaj bi kdorkoli želel plačati za varnost pred nečem, kar se verjetno ne bo niti zgodilo, medtem ko bi lahko to vsoto denarja prihranili in jo raje položili na bančni račun? No, bistvo zavarovanja je v tem, da zavarovalnica nase prevzame tveganje svojega zavarovanca in se mora nato tudi soočiti s ceno posledic. Glede na to je v splošnem zavarovanje dobra ideja. V primeru hudega dogodka, kot je nepredvidljiva naravna nesreča, ki uniči vse naše imetje, nas lahko reši velikih dolgov.

Teorija za tem, kako zavarovalnice določijo vrednost svojih premij, je t.i. združevanje tveganja. Vedo, da bodo nekatere stranke upravičene do odškodnine, ker se nesreče seveda dogajajo, in vedo tudi, da bi jih to lahko stalo ogromno denarja. Kljub temu podjetja predvidevajo, da ne bo ravno vsak njihov zavarovanec potreboval kritja škode. Na podlagi tega zavarovalniško poslovanje ni tako tvegano, kot se zdi. Profesionalci na področju statistike ne izračunajo samo, kako tvegano bi bilo sodelovanje z vsako stranko posebej, ampak tudi združijo vse police in tako ugotovijo, kako tvegano je njihovo poslovanje kot celota. Zakon o velikih številkah, statistična teorija, trdi, da višje kot je število strank, ki plačujejo premijo, oziroma višje kot je število odprtih polic, ki so druga od druge neodvisne, manjše je tveganje, da bo podjetje izgubilo denar.

Če ne upoštevamo matematičnih teorij, je zavarovanje veliko več kot le številke. Eden največjih problemov zavarovalnic ni ugotavljanje, kakšno ceno postaviti svojim storitvam, ampak kako se spopasti z moralnim tveganjem. Ko zavarovana hiša zgori ali se poškoduje avto, morajo preiskovalci potrditi, da je res prišlo do nesreče ali da je delovala višja sila. Pomembno je, da izključijo možnost prevare, ki bi jo namerno izvedli za denarjem gnani prevaranti. Profesor Shiller nam je na njegovem tečaju o finančnih trgih povedal tudi o kmetih, ki so prodali svoje pridelke, nato pa se, da bi dobili pomoč od zavarovalnice, pretvarjali, da jim pridelek tisto leto sploh ni uspeval. Svetovna banka je dobila zanimivo idejo, kako rešiti ta problem – predlagala je od vremena odvisno zavarovanje. Informacije o vremenu so lahko dostopne, zato bi bilo lahko ugotoviti, ali je bil vreme res tisti faktor, ki je uničil pridelke, ali ne. Tako kmetje ne bi mogli ponarediti dokazov za pridobitev denarnega kritja.

Tudi zavarovalci so lahko na slabšem zaradi izbirne pristranskosti, ki je bila zelo dobro poznana predvsem v ZDA do leta 2010.  Ko je posameznik tam želel odpreti na primer polico zdravstvenega zavarovanja, je lahko zavarovalnica zahtevala, da oseba najprej opravi zdravniški pregled. Nato je na podlagi njenega zdravstvenega stanja pripravila ponudbo, kar je bil velik problem. Bolni ljudje ali invalidi, ki so že tako ali drugače morali zapraviti veliko denarja za zdravila in zdravljenje in so še najbolj potrebovali zavarovanje, so bili obravnavani kot stranke, s katerimi je bilo najbolj tvegano skleniti posel, ter jim je bila zato ponujena polica z najvišjimi premijami. V ZDA je bilo torej zelo nevarno imeti zdravstvene težave in biti nezavarovan, saj brez zavarovalne police osebe niso imele dostopa do brezplačnih zdravil in zdravljenja, kar je v nekaterih primerih pomenilo, da se njihovo zdravstveno stanje ni moglo izboljšati. Kar naenkrat bi se lahko znašli v začaranem krogu, saj bi se počutili vedno slabše in slabše. Posledično bi lahko prišli do točke, ko bi izgubili službo, saj je ne bi bili več zmožni opravljati, in tako ne bi imeli več prihodkov ter bi lahko končali na cesti.

Leta 2010  je začel veljati Zakon o zaščiti pacientov in dostopni oskrbi, v angleščini znan tudi kot Obamacare. Ves čas je njegov cilj narediti zdravstveno oskrbo bolj cenovno dostopno, še posebej za tiste, ki jo najbolj potrebujejo. Kot je poročal Fortune, si je zaradi njegove uveljavitve kar 20 milijonov več Američanov lahko privoščilo zdravstveno zavarovanje. Zakon je tudi naredil konec pristranskosti pri izbiri, kar je pomenilo, da zavarovalnice niso več smele zavrniti stranke ali ji zvišati premije na podlagi njenega predhodnega zdravstvenega stanja. Pri za večino Američanov veliko nižji ceni je zdravstveno zavarovanje postalo obvezno za vse prebivalce v Združenih državah, kršitelji pa so bili kaznovani z denarno kaznijo. Čeprav je Obamacare nastal v času predsedovanja Obame, je je ostal v veljavi tudi po izteku njegovega mandata in velja še danes. Edina večja sprememba se je zgodila leta 2017, ko je ameriški Kongres sprejel odločitev, da ukine denarno kazen od leta 2019 naprej.  S tem, ko so se republikanske zvezne države, podprte s strani Trumpove administracije, pritožile, da zaradi ukinitve denarne kazni pravilo o obveznem zdravstvenem zavarovanju in posledično omenjeni zakon ne moreta več veljati, je preostanek odločitev v zvezi s prihodnostjo Obamacare-a zdaj v rokah ameriškega vrhovnega sodišča.

Obamacare je postavil ameriški zavarovalniški sistem bliže evropskim standardom. Večina držav članic Evropske unije ima univerzalen sistem zdravstvenega varstva, kar pomeni, da imajo vsi prebivalci dostop do zdravstvenih storitev. Četudi se sistemi držav med seboj malce razlikujejo, jim je skupno, da vsi odrasli prebivalci plačujejo prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Osebam in njihovim družinam, ki si plačevanja tega stroška ne morejo privoščiti, vsaj obvezno zdravstveno zavarovanje krije država, v kateri živijo. Poleg tega evropske zavarovalnice nikoli ne določajo višin premij na podlagi pristranskosti pri izbiri. Zavarovatelji, ki prodajajo zavarovalne police, morajo celo vedno preveriti, ali ima njihova stranka dovolj znanja o zavarovanju in financah, preden z njo sklenejo posel, kot je zapisano v Solventnosti II, direktivi Evropske unije o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja.

Verjamem, da se v zavarovalniški industriji neke države odseva tudi njena kultura. Za ZDA je jasno, da so njihovi zakoni in uredbe narejeni za dobrobit zavarovalnic in njihovega dobička. Čeprav so to poskušali spremeniti z Obamacare-om leta 2010, so Američani glede omenjenega zakona še zmeraj tako nesigurni, da mora sedaj vrhovno sodišče sprejeti odločitev, ali ga pustiti v veljavi ali ne. Na drugi strani pa Evropejci vedno postavijo zavarovance na prvo mesto, kar jasno kažejo s svojimi ustreznimi pravili in direktivami.

Katera stran bo prevladala – korporativni dobiček ali solidarnost?