Ustava – temelj vsake države

»Nocoj bo parlament razpravljal o predlogu novega zakona,« pogosto slišimo po televiziji, še posebej v časih Korona virusa. Običajno je, da se zakonodajna veja oblasti odloči spremeniti določene dele zakonov, uveljaviti nove ali pa celo ukiniti kakšnega že obstoječega, saj se skozi čas družbe spreminjajo in s tem se morajo tudi zakoni (in akti), ki zagotavljajo njihovo stabilnost in varnost ljudi. Ne glede na to pa se le redko zgodi, da se nekdo z novimi pravili in odloki ne strinja do te mere, da so zadevo pripravljeni predati celo ustavnemu sodišču.

Nekaj staršev tukaj v Sloveniji je naredilo ravno to, saj se je šolanje na daljavo v času pandemije že preveč zavleklo, kar po njihovem mnenju krši pravico njihovih otrok do izobraževanja. Pomoč so poiskali na ustavnem sodišču, ker so bili prepričani, da novi interventno sprejeti predpisi niso v skladu z določenimi členi ustave. To me je pripeljalo do razmišljanja, zakaj je ustava sploh tako pomembna za državo, ali je sploh nujna, zakaj je kršenje le-te tako nesprejemljivo in najpomembneje, kako je odločeno, kdo bo prevzel veliko odgovornost ter jo napisal in s tem istočasno dobil privilegij, da postavi pravila, kot si želi?

Ustava je najvišji pravni akt in skupek načel ter pravil, ki definirajo strukturo države. Poleg tega postavlja osnovne smernice, kako morajo vse tri veje oblasti, zakonodajna, izvršilna in sodna, delovati in kako je moč oblasti razdeljena med tako državne organe kot tudi pomembne pozicije, ki jih zasedajo posamezniki. Čeprav je velikega pomena za urejeno družbo, presenetljivo ni nujno napisana. No, po navadi je, in večina držav ima točno določen dokument, ki ga sprejemajo kot svojo ustavo. Na drugi strani pa so najvišji pravni akti Izraela, Nove Zelandije in Združenega kraljestva nenapisani (ali delno napisani v primeru Kanade in Savdske Arabije), glede na podatke WordAtlas-a.

Vendar, tega izraza ne vzemite preveč dobesedno – beseda »nenapisano« v tem kontekstu ne pomeni, da omenjene države nikakršnih osnovnih načel in pravil nimajo zapisanih; glede na Learning Academy pomeni le, da njihova ustava ni zapisana le na enem mestu, ampak ima namesto tega več virov. Vključuje lahko na primer dele zakonov ali aktov, ki jih je sprejel parlament, ali pa nanjo vplivajo določene konvencije, razne odločitve oblasti in celo pretekle odločitve sodnikov pri določenih obravnavah primerov na sodiščih (če ima država sistem tako imenovanega običajnega prava, kot na primer Združeno kraljestvo).

Po mojem mnenju je prednost nenapisanih ustav ta, da se neprestano razvijajo in so zelo lahko spremenjene tako, da so najbolj ustrezne za takratne razmere v družbi. Menim, da je to super, ampak le v primeru, ko imajo najvišje funkcije v državi opravljajo primerni in odgovorni ljudje. Če ti ljudje sprejemajo slabe odločitve, lahko to zelo hitro negativno vpliva na ustavo in posledično tudi na organizacijo oblasti ter s tem potencialno ogroža demokracijo.

Iz tega razloga sem bolj na strani zapisane ustave, saj predstavlja pravni akt, ki ima večjo moč kot vsi ostali zakoni, akti in pravila, ter služi kot ščit pred tem, da bi oblast spremenila zakonodajo iz neupravičenih razlogov, kar bi lahko škodilo državi in njenim državljanom. Poleg tega skrbi, da se naš demokratični politični sistem ne spremeni v avtoritarnega tako, da jasno definira strukturo oblasti.

Ne glede na to, kako zaščitniške so zapisane ustave, pa so tudi težko spremenljive, kar pomeni, da so za politični sistem koristne le, če so že na začetku premišljeno napisane. Mislim, da si res ne želimo, da ima najvišji pravni akt v naši državi obupna načela, medtem ko bi morali mi dosegati ogromno pogojev, da bi spremenili le del besedila, oziroma z drugimi besedami, da bi naredili amandma, kaj ne? Iz tega razloga morajo biti ustave spremenljive, a še zmeraj z dovolj omejitvami, tako da se jih ne da spremeniti preveč enostavno in brez tehtnega razloga. Pomembno je omeniti tudi to, da so določeni deli ustave nespremenljivi, ker so tako ključni za vodenje države ali zaščito državljanov, da morajo biti absolutno vedno v veljavi.

Medtem ko je odločanje o veljavi zakonov primarno v rokah parlamenta, daje proces priprave amandmajev ali celo pisanja nove ustave precej več možnosti za sodelovanje tudi članom širše javnosti. Glede na delo Constitution Brief: The Fundamentals of a Constitution, ki ga je Nora Hedling napisala za International IDEA, se ustvarjanje nove ustave ali spreminjanje že obstoječe vedno začne z razpravljanji med različnimi skupinami, vključujoč tiste na oblasti in opozicijske skupine, kot tudi večine, manjšine, raznolike socialno-ekonomske razrede in ljudi različnih spolov.

Nato sledi tvorba tako imenovane ustavne skupščine. Včasih jo sestavlja veliko članov različnih poklicev in raznolikih družbenih skupin, spet drugič pa gre za majhno skupino izbrane komisije ali le nekaj pravnikov, kot je napisala Hedling. Nikoli skupščine ne bi smela predstavljati le ena oseba. Člani so ali izbrani (s strani nekoga na oblasti) ali pa izvoljeni. Najprej dosežejo predhodni dogovor, s katerim zagotavljajo, da si bodo mnenja izmenjali mirno in z dobrim namenom. Nato debatirajo in ko se strinjajo, kaj ali katere spremembe bi morali narediti, napišejo ustavo oziroma njen del.

Pri tem morajo biti pozorni tudi na to, da bo nova ustava v skladu z ustavo konfederacije ali unije (na primer Evropske unije), če je država njena članica. Med celotnim postopkom lahko preostali državljani svobodno izražajo svoje mnenje in podajo predloge preko različnih vrst medijev, kar ni le koristno, ampak tudi pomembno, da se upošteva, saj če se javnost ne strinja z ustavnimi spremembami, nimajo le-te praktično nobene možnosti, da stopijo v veljavo. Glavni razlog za to je ta, da mora biti v mnogih državah take spremembe podpreti ne le zakonodajna veja oblasti (npr. parlament), ampak tudi ljudstvo preko referenduma. Če večina (v nekaterih državah dve tretjini ali celo več) spremembe podpre, bo nova ustava ali njen amandma stopil v veljavo.

Zelo podpiram idejo, da proces spreminjanja ali ustvarjanja ustave vključuje mnoge različne družbene skupine. Prvo kot prvo se tako najdejo še boljše rešitve, drugo kot drugo pa bodo morali, ko ustava enkrat začne veljati, biti z njenimi načeli v skladu vsi zakoni, akti in ostala pravila in jo bodo morale spoštovati vse skupine državljanov. Me prav zanima, kako krasen bi bil svet, če bi ljudje vedno tako sodelovali… 🙂