Kupujete Eifflov stolp? Seveda, ni problema
Sploh ni neobičajno, da so znani predmeti in nepremičnine, od dih-jemajočih umetnin do izredno dragih dvorcev, naprodaj v upanju, da dobijo novega lastnika. Čeprav je ta nor potrošniški svet, v katerem živimo, normaliziral bombardiranje ljudi z norimi ponudbami in oglasi – kako bi odreagirali, če bi vam nekdo ponudil svetovno znano znamenitost, recimo Eifflov stolp?
Čeprav se sliši nemogoče ali kot prvoaprilska šala, je nekdo to dejansko uresničil. Uspelo mu je prodati Eifflov stolp – in ne le enkrat, ni dosti manjkalo, da bi uspel kar dvakrat. Ampak, kako to, da je Francija pustila, da njen nacionalni ponos in simbol ljubezni pade v roke privatizacije? V resnici ni. Šlo je za prevaro, o kateri francoska vlada ni vedela nič, kaj šele odobrila. Kakorkoli že, glede na članek Bonjour Paris-a, v nadaljevanju vam predstavljam zgodbo o tej neverjetni, a resnični prodaji.
Prodajalčevo ime je bilo Victor Lustig, rojen pa je bil na območju današnje Češke leta 1890. No, kakor so napisali pri A Wealth of Common Sense v svojem članku, v bistvu še danes ni povsem potrjeno, ali je bilo to res njegovo pravo ime in od kje točno je prišel. Dejstvo namreč je, da naj se skrival pod okoli 45 psevdonimi.
Mislim, da se lahko strinjamo, da ljudje uporabljajo tako veliko neresničnih imen le takrat, ko poskušajo skriti nekaj, kar je zelo verjetno nezakonito ali pa vsaj nelegitimno. Tudi Victor pri tem ni bil izjema. Bil je eden najbolj zloglasnih sleparjev 20. stoletja, saj je pogosto deloval kot žepar in bil kriv za številne goljufije ter rope, kot so poročali pri A Wealth of Common Sense. Čeprav je bil kot mladenič aretiran za manjše zločine, je večino svojih načrtov uspešno izpeljala – ne le zaradi skrivanja svoje identitete, ampak tudi zaradi razgledanosti. Njegova premožna družina je lahko plačala za njegovo kvalitetno izobrazbo, ki mu je pomagala dobro razumeti delovanje sveta, s čimer si je pomagal pri premišljenem načrtovanju svojih nadaljnjih potez. Poleg tega pa je imel tudi zelo poseben šarm, s katerim je ljudi zlahka prepričal, naj mu zaupajo denar in drugo imetje.
Leta 1925 je bil v Parizu v hotelski sobi in prebiral časopis, ko je opazil članek v povezavi z Eifflovim stolpom. Avtor je razlagal, kako je bila ta ogromna znamenitost zgrajena za Svetovni sejem v Parizu, za sejem, ki je pritegnil na milijone obiskovalcev in s katerim so Francozi takrat hoteli praznovati stoto obletnico začetka francoske revolucije.
Stolp naj bi bil 20 let pozneje razstavljen, a se to ni zgodilo – glavni razlog je bil, da je zaradi svoje kovinske konstrukcije lahko služil kot ogromna antena, ki je sprejemala in pošiljala brezžična sporočila. Ta funkcija je bila še posebej priročna za francosko vojsko med prvo svetovno vojno, saj so tako lahko na skrivaj poslušali sporočila svoje nasprotnice, nemške vojske. Verjamem, da so stolp pustili stati tudi zato, ker je postal velika znamenitost, kar je bilo zmeraj dobro za ugled države.
Avtor časopisnega članka je tudi poudaril, kako je ta mogočni stolp na žalost postajal vedno bolj zarjavel in je potreboval draga popravila in neprestano vzdrževanje, ki je tudi stalo Francijo ogromno denarja. Stolp namreč tehta okoli 7000 ton in je potreboval več kot 60 ton barve, kot so poročali pri A Wealth of Common Sense. Kljub temu pa se je novinar verjetno šalil, ko je na koncu zapisal, da bi ga bilo morda najbolje kar prodati. Ampak, Victor je to vzel zelo resno in uporabil to briljantno idejo za še eno prevaro. Tokrat je želel, da bi bil njegov zloben projekt nekaj tako posebnega, da bi si ga svet zagotovo zapomnil.
Preden je šel v akcijo, je vedno vse pametno načrtoval. Natisnil je ponarejene dokumente, za katere se je zdelo, da so resnično delo Urad za pošto, telegrame in telefonijo, ki je bil v tistih časih pristojen tudi za javne zgradbe. Poleg tega si je ustvaril lažno identiteto in se predstavljal kot direktor tega vladnega urada. Nato je poslal pisma najboljšim pariškim podjetjem, ki so se ukvarjala z odstranjevanjem opuščenih jeklenih konstrukcij, in jih povabil k sodelovanju pri »pomembnem državnem projektu«. Njihov prvi sestanek je bil organiziran v hotelu Crillon, poznanem kot prostor za sklepanje mnogih političnih dogovorov.
Podjetja so popolnoma nasedla in na sestanek poslala svoje predstavnike. Da je vse skupaj izgledalo še bolj uradno, je imel Victor odlično predstavitev projekta in jih poskušal prepričati v sodelovanje tako, da je poudarjal predvsem, kako je stolp predstavljal veliko finančno breme in prvotno ni bilo mišljeno, da bi ostal za zmeraj, zato naj bi se država odločila, da ga razstavi in proda. Vsi predstavniki so tudi obljubili, da bodo to obdržali kot skrivnost, ker bi lahko bilo rušenje stolpa kontroverzno.
Nato je Victor svoje potencialne poslovne partnerje odpeljal še na kosilo in do stolpa na ogled. Na splošno je celoten proces izgledal zelo realistično. Na koncu jih je še prosil, naj oddajo svoje ponudbe naslednji dan.
Ker je bil Victor pameten in je imel veliko izkušenj iz svoje kriminalne kariere, je zelo dobro znal prebrati ljudi in je takoj vedel, s kom bi bilo najlažje manipulirati. Med petimi predstavniki je bil to André Poisson, ki ni bil preveč samozavesten in pogosto ni bil prepričan v svoja dejanja. Victor je vedel, da so bila Poissonova šibka točka čustva, zato se je zlagal, da je premalo plačan vladni delavec in je zato potreboval še nekaj dodatnega denarja. Poissonu je bil pripravljen zagotoviti pogodbo, če bi mu zraven plačal še nekaj več. Empatičen gospod Poisson je njegovi laži verjel, saj je vedel, da številni zaposleni pri vladi resnično niso bili cenjeni, in je plačal 250 000 frankov (približno 1 milijon dolarjev danes).
Takoj po tem, ko je Victor dobil poln kovček denarja, je skočil na vlak proti Dunaju. Vsak dan je preverjal časopise, saj je čakal, da se ta škandal z njegovim imenom pojavi na naslovnici. Presenetljivo pa o tem ni poročal nihče.
Zgodilo se je namreč, da je gospod Poisson odšel na omenjen urad. Želel se je pozanimati, kdaj bo stolp razstavljen, ampak je namesto tega dobil le smeh. Takrat je ugotovil, da je šlo za prevaro, a je bil tako osramočen, da tega ni omenil nikomur in goljufije ni prijavil policiji.
Takoj ko je Victor ugotovil, kaj se je zgodilo, se je vrnil v Paris z načrtom, da bo stolp prodal še enkrat. Kontaktiral je nekatera druga podjetja in ponovil celoten proces lažnih dokumentov in prepričevanja. Na njegovo nesrečo pa je tokrat potencialni kupec modro najprej naredil nekaj raziskave, ugotovil, da gre za prevaro in takoj vložil prijavo na policijo. Victor ni uspel zaključiti druge prodaje, a je imel dovolj sreče, da mu je uspelo pravočasno pobegniti.
S svojo kriminalno kariero je nadaljeval v Združenih državah Amerike, kjer je prodajal škatle, za katere so ljudje zares verjeli, da tiskajo resničen denar. Kasneje pa je bil ujet in poslan v zapor Alcatraz, kjer je za denar ogoljufal celo Al Capone-ja. V tem zaporu je umrl bolan pri 57-ih letih.
Čeprav definitivno ne podpiram kakršnihkoli goljufij ali drugih vrst kriminalnih dejanj, sem presenečena, kako gladko je stekel Victorjev načrt. Verjetno je bil res zelo inteligenten ter je znal odlično načrtovati vsako svojo nadaljnjo potezo in manipulirati s čustvi drugih ljudi. Konec koncev je lahko v svetu kriminalcev že vsaka majhna napaka lahko usodna. Po drugi strani pa je možno, da se je načrt iztekel tako dobro zato, ker so bili vsi ostali tako naivni. Mislim, kako to, da nihče sploh ni preveril, ali je Victor resnično direktor urada, in so bili kar tako pripravljeni plačati na tisoče frankov?
No, verjetno ne bomo nikoli vedeli zagotovo, kaj je naredilo to zgodbo tako neverjetno – Victorjeve sposobnosti ali naivnost kupcev. Kljub vsemu pa nekaj zagotovo drži: ta zgodba je opomnik, da moramo biti zmeraj previdni, preden nekaj kupimo. Ko se nekaj zdi popolnoma realno, ali pa predobro, da bi bilo res, zmeraj preverite, ali vsa dejstva res držijo.