Prodaja Coca-Colinih skrivnosti: integriteta v rivalstvu

V očeh sveta je Coca-Cola ena največjih podjetij proizvodnje pijač vseh časov. Ker letos njena neto vrednost znaša približno 208 milijard ameriških dolarjev, jo dojemamo kot zelo močno in vplivno znamko. Vendar pa je glede na neverjetno zgodbo iz leta 2006 zdaj jasno, da ima tudi korporacija za tem slavnim imenom svojo Ahilovo peto.

Verjetno se sprašujete, kaj s tem mislim. Ampak, če pogledamo, od kod izvira Coca-Colin ogromen uspeh, ugotovimo, da ta celoten imperij in njegova prihodnost stojita na praktično le eni stvari – skrivnih formulah njegovih pijač. Če jih ne bi varovali, bi recepti kaj kmalu lahko postali javno znani in bi jih začeli uporabljati tudi drugi proizvajalci, čemur bi sledil propad Coca-Cole. Ravno zato so formule skrite v strogo zaupnem trezorju, za katerega naj bi domnevno vedela le dva človeka na svetu, kot je poročal The Hustle. Kot so napisali, imata ti dve osebi, katerih imeni nista znani, tako vredne informacije, da iz varnostnih razlogov recimo ne smeta leteti z istim letalom.

Čeprav ima Coca-Cola zelo strog režim, s katerim pomembne dokumente ohranja varne, potrebuje takšna ogromna korporacija mnogo asistentov in ostalih zaposlenih, da stvari tečejo gladko. Ampak problem, s katerim se soočajo, je njihova zanesljivost – zgodba iz leta 2006 pa je dokaz, kako lahko stvari hitro uidejo izpod nadzora. Glede na zgodbo, predstavljeno v članku strani The Hustle, se je vse začelo z zaposleno z imenom Joya Williams, ki se, s svojo letno plačo $50 000, ni počutila enako spoštovane. S tem, ko je bila administrativna asistentka mednarodnega vodstva, pristojnega za marketing, je imela dostop do e-poštnih sporočil z občutljivo vsebino, internih dokumentov in še ne razkritih produktov v nastajanju, kot je poročal Atlanta Magazine. Ti podatki so bili potem uporabljeni kot osrednji del njenega zlobnega načrta, s katerim je popolnoma izdala podjetje.

Leta 2005 je spoznala 40-letnega Edmunda Duhaneya, ki je takrat ravnokar prišel iz zapora, kjer je prestajal kazen zaradi obtožbe v povezavi s kokainom. Kot je poročal The Hustler, je Duhaney iskal službo, Williams pa mu je tako razložila svoj načrt prodaje ekskluzivnih dokumentov, do katerih je imela dostop v službi, podjetju PepsiCo – Coca-Colinemu največjemu tekmecu. Ker pa je podpisala sporazum o ne-razkrivanju podatkov, načrta ni mogla izpeljati sama in je tako potrebovala pomočnika. Duhaney ji je priporočil svojega kolega Ibrahima Dimsona, katerega je spoznal v zaporu in bi bil perfekten posrednik v tej operaciji. Dimson je privolil v sodelovanje in, pod psevdonimom »Dirk«, v uradni Coca-Colini ovojnici poslal pismo PepsiCo-jevemu višjemu podpredsedniku ter se predstavil kot pomembni vodja z izjemno zaupnimi poslovnimi skrivnostmi.

Nekaj tednov je, na veliko olajšanje zlobnega tria, domnevni zaposleni PepsiCo-ja z imenom »Jerry« poklical Dimsona in prosil za kakršenkoli dokaz. Preko telefaksa je dobil nekaj strogo zaupnih dokumentov in nato v zameno plačal $5 000, da bi se izkazal kot resen partner. Na tej točki se začne prava tatvina. Neke noči je Williams na sedežu Coca-Cole v Atlanti zbirala ekskluzivne mape papirologije ter jih, skupaj s stekleničko s še ne razkritim novim produktom, pospravljala v svojo torbo. Jerry je sprejel ponudbo odkupa zbranega materiala za $75 000, in se kasneje v juniju z Dimsonom srečal na Mednarodnem letališču Hartsfiels-Jackson v Atlanti, da bi izmenjala prvi del blaga, pakiranega v valjasti torbi Armani Exchange, za $30 000 v bankovcih, zvitih v Girl Scout škatli za piškote. Čeprav nam škatla piškotov vedno prinese veselje, stavim, da se je Dimson še nikoli prej ni tako razveselil!

Šalo na stran, nadaljujmo z zgodbo. Torej, posrednik Dimson je nato zapustil letališče in se pridružil svojima partnerjema v zločinu, da bi si razdelili prvo plačilo. Deset dni kasneje so bili navdušeni nad odlično izpeljavo svojega načrta, saj jim je Jerry nepričakovano ponudil $1 500 000 za preostale poslovne skrivnosti. Pa vendar, ali se ne sliši preveč dobro, da bi bilo res?

Tako je, in zdaj pridemo do preobrata – Jerry v resnici ni bil PepsiCo-jev zaposleni, ampak FBI agent Gerald Reichard. Glede pisma, ki so ga prejeli, je PepsiCo prijazno in brez oklevanja obvestil Coca-Colo, ki je nato prosila FBI za pomoč pri nadaljnji preiskavi. 5. julija 2006 je bil trio aretiran na podlagi obtožb prevare ter nezakonite kraje in prodaje poslovnih skrivnosti. Vsi trije so končali z nekaj leti zaporne kazni, od tega je Williams morala odslužiti najdaljšo, 8-letno kazen.

Coca-Cola in PepsiCo sta bila največja rivala že od njunih začetkov v 19. stoletju, saj sta se oba borila za svoje mesto na trgu. Investirala sta ogromno denarja v oglase nasprotujoč drug drugemu, leta 1975 pa je PepsiCo organiziral celo izziv slepega pokušanja pijač obeh znamk, kot so poročali pri History. Pepsi je takrat premagal Coca-Colo, kar je zanetilo tako imenovano Cola vojno v osemdesetih. Obe podjetji sta na svojo stran pridobili mnogo zvezdnikov in poskušali prevladati druga nad drugo. Leta 1996 je Coca-Cola s 47% višjim dobičkom uradno zmagala v »vojni«, vendar pa niti to ni bil konec. Z vsemi vzponi in padci, ki sta jih obe korporaciji doživeli skozi svojo zgodovino, se še danes še zmeraj bojujeta za prestol.

Kljub rivalstvu verjamem, da je PepsiCo pokazal svoje najboljše kvalitete z dejanjem, ki ga je storil. Igrati pravično igro je veliko več vredno kot milijon dolarjev vredni oglasi ali pa imeti ni važno koliko zvezdnikov na svoji strani. Svojim kupcem so dokazali, da uspeha ne merijo le v denarju. Če bi morali uničiti drugo podjetje, kar bi med drugim mnoge zaposlene pripeljalo tudi do izgube službe, z namenom, da bi postavili svojo korporacijo na boljši položaj, kaj bi sploh bil njihov uspeh? S svojo integriteto niso le postali zgled drugim podjetjem, ampak so tudi pokazali, kako trdno stojijo za svojo znamko ter verjamejo v svoje delo. In to ima veliko moč.

Kar so naredili ni bila le prijazna, ampak tudi zelo pametna poteza. Čeprav niso imeli koristi od Coca-Colinih skrivnih dokumentov, je zgodba definitivno dobila pozornost medijev, kar je bilo v tem primeru zanje dobra prednost, saj jim je le še dvignila ugled. Poleg tega so v svetu podjetništva veze oz. stiki, ki jih podjetja zgradijo z drugimi, zelo pomembni. Nikoli ni dobro požigati mostov v dobrih časih, ker jih bodo morda, ko bodo kdaj v težavah, želeli prečkati.

Coca-Coline formule in nekateri njihovi zaupni dokumenti spadajo v skupino poslovnih skrivnosti (ki vključujejo tudi vzorce, zbirke, programe, naprave, metode, tehnike ali procese, kot je zapisala Pisarna za patente in blagovne znamke Združenih držav) – vrsto intelektualne lastnine, ki je ključna za razvoj podjetij, saj jim omogoča, da zaščitijo svoje kreacije in ostanejo konkurenčni, saj njihovi nasprotniki ne morejo kopirati njihovega dela. Ni pa ključna le za podjetništvo samo, ampak pravzaprav za celotno človeštvo. Če bi bile vse naše nove ideje in vse, kar bi ustvarili, tako enostavno ukradeno in bi se lahko kdorkoli kar tako podpisal pod karkoli, bi se ujeli v začaran krog kraje tuje lastnine znova in znova. Kot rezultat, ne bi nihče imel nobene motivacije za nadaljevanje raziskovanja in razvijanja novih stvari, torej bi cel svet ostal nekje v srednjem veku. Zato je zelo pomembno, da inovatorjem in ustvarjalcem damo pohvalo oz. priznanje, ki si ga zaslužijo ter zaščitimo njihovo delo.

Kljub temu, kraja poslovnih skrivnosti v svetu podjetništva ni tako neobičajna. Kot je poročal Los Angeles Times, naj bi Uber od Wayma domnevno ukradel program za samo-vozeče avtomobile. The Hustle je objavil, kako je Samsung ukradel podatke od drugega proizvajalca čipov, TSCM-ja, in kako je Facebook obtožen kraje poslovnih skrivnosti od podjetja Oculus, ki se ukvarja z virtualno resničnostjo. Mnoga od teh podjetij so zdaj v težavah in odgovorni tako preživljajo svoj čas na sodiščih, kjer se leta in leta prepirajo o tem, kaj se je pravzaprav res zgodilo. Lahko si torej le predstavljamo, kako zapleten bi lahko bil konec zgodbe, če bi PepsiCo sprejel ponudbo. No, kdo ve, morda pa so vseeno malo pokukali v skrivne dokumente… 🙂