Če bi le pingvini vedeli…

Jasno je, da bi naša družba težko delovala brez zakonov. Čeprav nam preprečujejo, da počnemo res karkoli želimo, nam dajejo tudi varnost s tem ko nas varujejo pred nepravičnostjo, zločinom ter telesno in psihično škodo. Na ta način lahko ljudje drug z drugim živijo v miru. Vendar, kako pa je z Antarktiko – ali na njej veljajo kakšni zakoni? Če ja, zakaj jih ta pokrajina praktično le večnega ledu in snega potrebuje, če sploh nima stalnih prebivalcev, mest in ekonomije, ki bi morali biti pod nadzorom?

Zaradi njenih ekstremno mrzlih in vetrovnih pogojev je Antarktika edini kontinent brez domorodne človeške populacije. Čeprav so že celo stari Grki pisali teorije o njenem obstoju, ni bila odkrita nič prej kot leta 1820, ko so tja pripluli Rusi, ki pa je, glede na podatke General Knowledge, takrat niso zavzeli ali tja naselili svojih prebivalcev. Od takrat je Antarktika postala zanimiva tudi za druge države, med drugim tudi za velesile Združene države Amerike, Rusijo in Kitajsko zaradi ogromne količine pitne vode, ki jo zadržuje, njenega strateškega položaja na južnem polu in velikih količin naravnih virov, predvsem nafte, ki se nahajajo pod njenim ledom.

Po mojem mnenju zadnji razlog jasno kaže, kaj je državam danes dejansko pomembno. Podpisale so Pariški sporazum, na primer, in se strinjale, da bodo čez nekaj let dosegle cilje trajnostnega razvoja in s tem rešile naše onesnaženo okolje, vendar pa se v realnosti voditelji dandanes še zmeraj borijo za fosilna goriva, ki najbolj škodujejo našemu planetu. Res je, da bi jim nafta začasno prinesla veliko denarja in pospešila njihovo ekonomijo, vendar pa po drugi strani potihoma močno otežuje življenja bodočih generacij.

Glede na poročanje General Knowledge je vseeno v 19. in 20. stoletju sedem držav (Francija, Združeno kraljestvo, Nova Zelandija, Norveška, Avstralija, Čile in Argentina) že poskušalo dobiti lastništvo nad določenimi deli antarktičnega ozemlja. Ker niso bili domorodni prebivalci nobene izmed teh držav prvotno prisotni na kontinentu, je bilo težko določiti, komu ozemlje zares pripada. Poleg tega so si Čile, Združeno kraljestvo in Argentina ponekod poskušale prisvojiti isti del Antarktike, kar je reševanje sporov še bolj otežilo. Vsaka država je poskušala dokazati svojo upravičenost do lastništva ozemlja z argumenti, da so določen del celine osvojili že njihovi kolonizatorji in tisti del posledično sedaj pripada njim, ali pa se sklicujejo na zgodovino odprav svojega naroda, ki naj bi potrjevala, da so tja prišli prvi.

Napetosti med državami so se postopoma stopnjevale in posledično je svetu grozila celo vojna za Antarktiko. Leta 1947 so ZDA na omenjeno celino poslale mnogo vojaških ladij, letal in vojakov, da bi se tam urili pod ekstremnimi pogoji in se pripravili na bitko. Na srečo do vojne nikoli ni prišlo. Da bi jo preprečili tudi v prihodnje, je 12 držav, katerih znanstveniki so bili takrat na kontinentu, leta 1959 podpisalo Pogodbo o Antarktiki. Leto pred tem je bilo mednarodno geofizikalno leto, ki je oznanjalo konec prepovedi izmenjave znanstvenih raziskav med nasprotnicami hladne vojne, torej med zahodnimi in vzhodnimi državami.

Pogodba je bila sklenjena v interesu celotnega človeštva. Odločila je, da bo Antarktika za vedno uporabljena le za miroljubne in znanstvene namene. V skladu z njenimi členi ne sme biti celina nikoli vključena v mednarodne spore. Vse pretekle zahteve po ozemlju so bile ustavljene, pogodba pa državam prepoveduje tudi ustvarjanje novih, čeprav določenega dela ozemlja ni želela zasesti še nobena država. Namen tega pravila je zagotoviti, da nad Antarktiko nihče nikoli ne bi imel lastništva, ampak da imajo ljudje končno prostor na Zemlji, kjer sodelujejo, namesto da tekmujejo med seboj. Tako je Antarktika eden redkih krajev na planetu, ki nikoli ni pripadala nobeni državi. Poleg tega države tam ne smejo izvajati vojaških aktivnosti ali izkoriščati naravnih virov, saj le tako lahko ohranijo okolja kontinenta.

Glede na podatke Sekretariata za Pogodbo o Antarktiki je od leta 1959 še 42 dodatnih držav podpisalo Pogodbo, kar skupaj znaša 54 držav. 12 prvotnih podpisnic in še 17 drugih, ki so aktivne pri izvajanju raziskav velikega pomena na kontinentu, imajo pravico sodelovati na posvetovalnih sestankih članic Pogodbe o Antarktiki. Na teh srečanjih se predstavniki pogovarjajo o pomembnih temah, ki se tičejo Antarktike, in sprejemajo odločitve za prihodnost. Preostalih 25 držav je na posvetovalne sestanke vabljenih, vendar pa ne morejo sodelovati pri sprejemanju odločitev.

Kot so poročali pri General Knowledge je bilo od leta 1959, ko je bila sklenjena Pogodba o Antarktiki, postavljenih več kot 55 raziskovalnih postaj, nekatere celo s strani držav, ki sicer niso podpisnice Pogodbe. Znanstveniki z vsepovsod po svetu pridejo tja preiskovati vplive podnebnih sprememb na naš planet in opazovati vesolje iz kraja, ki ni svetlobno onesnažen. Antarktika torej dandanes ni popolnoma nenaseljena – znanstveniki in presenetljivo celo turisti pridejo tja začasno. Torej, v primeru zločina, katera država se odloči o posledicah oziroma določi kazen, in na podlagi katerih zakonov?

Čeprav Antarktiki ne vlada ena sama država in na kontinentu ni sodišč, to še ne pomeni, da tam tudi ni pravil. Glede na poročanje TLDR News Global, tam lahko veljajo zakoni, če so v skladu s Sistemom Pogodbe o Antarktiki, ki je sestavljen iz mnogih manjših dogovorov med narodi in predstavlja osnovo za pravni sistem na Antarktiki. Če želi država na ozemlju, za katerega trdi, da bi moralo biti njeno (čeprav uradno ni), imeti v veljavi zakone, morajo to priznati oziroma se s tem strinjati druge države. Presenetljivo se države strinjajo kar pogosto, saj to po navadi pomeni, da bodo tudi one v zameno dobile podporo pri uveljavljanju svojih želja, torej jim je podpiranje preostalih držav v interesu.

Glede na TLDR News Global velja, da če vaša država prizna, da določen del Antarktike spada pod ozemlje druge države, morate vi potem spoštovati zakone te druge države, ko ste na (neuradno) »njenem« ozemlju na Antarktiki. Torej, če Avstralija, na primer, prizna teritorij Nove Zelandije, in ste vi avstralski državljan, ki stori nekaj hudo narobe na novozelandskem delu antarktičnega ozemlja, vam bodo sodili na novozelandskem sodišču in v skladu z novozelandskimi zakoni.

V ostalih primerih, ko vaša država ne priznava ozemlja drugega naroda na Antarktiki, je pravo malo bolj zapleteno. Upošteva se, da ste kot državljan te države v času bivanja na Antarktiki v mednarodnih vodah. To pomeni, da morate takrat spoštovati zakone svoje domače države, razen če povzročite škodo državljanu druge države. V tem primeru vam je lahko sojeno v državi oškodovanca in v skladu z zakoni, ki v tisti državi veljajo.

Ena država priznava to, a ne tega, medtem ko druga priznava to, a ne tega… oh, če bi le pingvini vedeli…