Podjetništvo,  Vsi članki

Grenko-sladki čokoladni posli

Čokolada velja za eno najbolj priljubljenih živil na svetu (in tudi eno najboljših, če vprašate mene). Nekaj epizod ameriškega Masterchefa me je naučilo, da se v gurmanskem svetu ta izredno okusna sestavina uporablja tudi v slanih in pekočih jedeh, ne pa le v sladicah, kot sem si predstavljala. Ravno zato ni presenetljivo, da je bila čokoladna industrija leta 2019 vredna skoraj 115 milijard evrov, glede na podatke Business Wire. Čeprav očitno prinaša veliko dobička, je sklepanje poslov, ki stoji za temi majhnimi tablicami sreče, daleč od enostavnega.

Proces nastajanja čokolade se začne z zelo delikatnimi kakavovci, ki za svojo rast stalno potrebujejo vodo in dovolj toplo ter vlažno okolje. Na podlagi članka Science News for Students najprej potrebujejo od 3 do 5 let, da sploh prvič obrodijo. Nato približno 25 let na vsakem kakavovcu vsako leto zraste od 20 do 30 ovalnih strokov, od katerih vsak vsebuje okoli 30 kakavovih zrn, glede na podatke Rainforest Alliance. Od vsakega drevesa torej vsako leto dobimo okoli 800 zrn, ki skupaj tehtajo približno en kilogram.

Po obiranju kmetje zrna ročno očistijo in prekrijejo z listi bananovca za do 9 dni, da fermentirajo (da se obarvajo v specifično rjavo barvo in dobijo prepoznavne okuse), glede na podatke Lake Champlain Chocolates. Potem jih pustijo pod žgočim soncem za teden ali dva, da se posušijo. Nato se še oceni kvaliteta zrn. Potem ko se jih zapakira v embalažo, se z njimi trguje na mednarodnem trgu ali pa se jih pošlje direktno k proizvajalcu čokolade.

Proizvajalec jih očisti in popraži, s čimer se zunanje lupine ločijo od notranjega dela, ki se nato zmelje v kakavovo maso (znano tudi kot kakavov liker). Z izpostavljanjem paste visokemu pritisku nastaneta dva produkta, kakavov prah in kakavovo maslo.

V mlečni čokoladi kakav (oziroma kakavov prah, maslo in liker) po navadi predstavlja nekje od 10% do 40% tablice – recimo torej, da vsebuje v povprečju 25% kakava. To pomeni, da je v 200-gramski povprečni mlečni čokoladi okoli 50 gramov kakava. Upoštevajoč to dejstvo in podatke iz prejšnjega odstavka en kakavovec na leto proizvede dovolj kakava za 20 povprečnih mlečnih tablic čokolade.

Glede na podatke YChart se vsak kilogram kakava proda za približno 2€, kar naj bi bil hkrati tudi zaslužek kmetov za ves kakav, ki ga v enem letu proizvedejo z enim kakavovcem. Iz tega lahko sklepamo, da je za količino kakava, ki se uporabi za izdelavo ene 200-gramske tablice povprečne mlečne čokolade, kmet plačan 0,10€. Glede na to, da ena taka čokoladna tablica v povprečju stane 2€, to pomeni, da kmetje zaslužijo približno 5% maloprodajne cene čokoladne tablice.

Vseeno pa tako realnost žal živi le peščica kmetov iz držav v razvoju, kateri se ukvarjajo s proizvodnjo kakava, kot je napisal Pete Wright. Večino kakava proizvedejo majhne kmetije. Poleg trdega dela ukvarjanje s tako vrsto posla zahteva tudi veliko finančno investicijo, predvsem na začetku. Edina možnost za večino kmetov je, da si sposodijo denar od banke. Da bi odplačali svoje dolgove morajo kakavova zrna prodati takoj po obiranju. Ampak, takrat imajo zrna ravno najnižjo ceno, kar pogosto izkoristijo lokalni trgovci, ki kupijo zrna kmetov po nizki ceni in jih prodajo za precej višjo tržno ceno. Tudi ker cene na trgu nihajo in včasih padejo zelo nizko, večina kmetov pogosto ne zaslužijo dovolj, da bi pokrili stroške poslovanja oziroma pridelave kakava in niso zmožni odplačati dolgov, kaj šele da bi lahko nahranili in poskrbeli za svoje družine.

Zato je pomembno podpirati in izbrati izdelke, ki so označeni z oznako pravičnega trgovanja (fair trade), saj jamčijo, da so bili kmeti pošteno plačani za kakav, ki je bil uporabljen za izdelavo teh tablic čokolade. Pogosto je namerno uporabljenega še več kakava, da bi s tem kmete plačali še vsaj malo več. Poleg tega pravično trgovanje kmetom omogoča, da poslujejo direktno s podjetji, ki se ukvarjajo z izdelavo čokolade. Na ta način se izognejo zavajanju s strani lokalnih trgovcev, ki želijo odkupiti njihov kakav za nepošteno ceno.

Vir: https://www.fairtrade.net/.

Glede na podatke Fairtrade Foundation povprečen kmet, ki se ukvarja s proizvodnjo kakava, zasluži 0,85€ na dan, kar je precej pod mejo hude revščine z dnevnim zaslužkom 1,61€. Za 0,85€ kmetovega zaslužka mora biti prodanih okoli 34 tablic povprečne mlečne čokolade za 2€, pri čemer predpostavljamo, da večina kmetov (razen tistih, ki so vključeni v pravično trgovanje) zasluži okoli 1% maloprodajne cene čokoladne tablice, kot je razložil Pete Wright. Kmetje, ki se ukvarjajo s proizvodnjo kakava, prihajajo večinoma iz afriških držav, še posebej iz Slonokoščene obale in Gane, nekateri pa tudi iz Južne Amerike.

Po drugi strani pa kmetje iz Evrope zaslužijo okoli 20 000€ na leto ali v povprečju 55€ na dan, glede na podatke Farm Europe. Zaradi podnebja kakav v Evropi ne uspeva, ampak če pa bi, in če bi večina kmetov še zmeraj dobila 1% maloprodajne cene čokoladne tablice, bi bila cena povprečne tablice mlečne čokolade 640€. Za primerjavo, to je približno cena novega iPhone-a 12. V kako drugačnem svetu bi živeli, če bi bila čokolada tako draga. Večina sladkarij, ki jih poznamo danes, ne bi bila na voljo v trgovinah, in malokdo bi svečke za svoj rojstni dan pihnil na čokoladni torti!

Ampak, če so kmetje plačani le okoli 1% (ali v nekaterih primerih celo 5%, če so vključeni v pravično trgovanje) maloprodajne cene vsake prodane čokoladne tablice, kdo potem dobi preostanek cene 2€? Kot je napisal Pete Wright, država dobi približno 15% cene v obliki davkov (vendar je ta številka odvisna od države do države). Okoli 22% gre trgovini ali supermarketu, 43% podjetju, ki proizvaja čokolado, in 19% za druge sestavine (sladkor, mleko…) in stroške (od česar so 4% namenjeni transportu sestavin in končnih izdelkov). Od maloprodajne cene čokolade, ki je nastala v okviru pravičnega trgovanja, je veliko več (okoli 5%) plačanega kmetom, kot je zapisal Pete Wright.

Presenetilo me je, kakšno spremembo lahko naredimo mi kot kupci že samo s tem, da izdelke, ki jih nameravamo kupiti, izbiramo premišljeno. Z nakupom izdelkov, ki so nastali v okviru pravičnega trgovanja ne gre le za podpiranje določenega načina trgovanja. Gre tudi za podpiranje ljudi, ki trudijo ubežati hudi revščini; gre tudi za odločno nasprotovanje nepravičnosti in izkoriščanju. Konec koncev je neverjetno, koliko let potrpežljivosti, oskrbovanja in trdega dela je za vsako tablico čokolade. Če bi se le proizvedla tako hitro, kot se poje…