Po stopnicah navzgor (ne gre)

Ko začneš iskati službo, gre po navadi nekako takole: dobiš seznam obveznosti tebe kot bodočega zaposlenega in kaj boš v zameno dobil/-a od podjetja. Po drugi strani pa odločitev, da se lotiš podjetništva, prinese ravno obratno: dobiš bel list papirja in moraš čisto vse od začetka napisati sam/-a.

Pri tem ne obstaja pot, ki bi ustrezala vsem. Podjetnik ima vso svobodo, da spiše svoje načrte, kako in zakaj nekaj narediti, in to na način, da bo vse skupaj ustrezalo njegovi zgodbi in specifičnemu produktu, ki ga namerava razviti. Zato je podjetništvo še veliko več kot to, da svojo kreativnost uporabiš samo takrat, ko razvijaš izdelke. Neprestano se vrti okoli kreativnosti, kar je eden glavnih razlogov, da se v njem tako najdem.

Ukvarjati se s podjetništvom je podobno, kot bi hodil navzgor po stopnicah – stopaš korak za korakom. O marsikaterih korakih (kot na primer razvijanju same ideje, delanju tržne raziskave) sem že pisala v svojih prejšnjih člankih, še eden izmed pomembnejših pa so finance. Z njimi je bilo najtežje začeti. Kako sploh preračunaš svoje finance? Ukvarjanje z njimi se mi je zdelo zelo zapleteno in težko, še posebej ker moje znanje o upravljanju s številkami ni presegalo tistega, kar smo se naučili pri matematiki v srednji šoli. No, res je, da sem eno leto obiskovala krožek finančne matematike, kjer sem se naučila zares ogromno, ampak tamkajšnja snov je bila povezana bolj z delnicami, obveznicami, obrestnimi merami… in v tisti situaciji to znanje ni bilo ravno uporabno.

Zelo dolgo sem poskušala ugotoviti, kako se sploh lotiti financ, medtem ko je bilo to v bistvu popolnoma nepotrebno. Potem sem se končno odločila, da »veš kaj, zdaj si bom pa samo izpisala seznam vseh možnih stroškov, jih enostavno razdelila v skupine, ugotovila, koliko me bo vsaka izmed njih stala v določenem obdobju (mesečno), jih seštela in to je to«. Odprla sem Excelovo tabelo, naredila točno to, in vse je bilo tako poenostavljeno, organizirano in enostavno za prebrati. Torej, najboljši nasvet glede financ, ki bi ga lahko dala kakšnemu nadobudnemu podjetniku in pa tudi sami sebi eno leto nazaj, je, da se jih lotiš na preprost način. Če začenjaš z majhnim podjetjem, ne rabiš preveč komplicirati s financami. Na začetku so osnovne matematične operacije (seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje) skupaj z nekaj logike tvoje bestičke.

Vseeno pa se ta nasvet nanaša samo na del tvojih financ, povezan z razumevanjem stroškov tvojega podjetja in ugotavljanjem, koliko denarja bo potrebno na začetku vložiti. Takoj ko se začneš ukvarjati z računi in davki, to raje prepusti strokovnjakom, če res nimaš odličnega znanja, kako to početi, ker to področje ne pušča prostora za napake. Tudi jaz delam  z računovodskim podjetjem, ki mi nudi profesionalno svetovanje in skrbi za to, da so vse finančno-davčno-pravne zadeve v redu. Zame je bila to definitivno vredna investicija.

Še en pomemben korak oz. stopnica na moji poti je bilo ugotavljanje celotne obdelave naročila in logistike. Kako bo naročilo postalo paket in kako bo prišlo do kreativne duše, ki ga je naročila. Narediti prvi del je bilo dokaj enostavno. Že od začetka sem vedela, da želim, da je odpiranje paketa cela izkušnja. Da je minuta veselja in navdušenja. Da se zdi, kot da je božič. Zato vložim veliko truda v to, da lepo zavijem zvezke v ovijalni papir, okoli zavežem majhno luštno mašnjico in na roko napišem zahvalno kartico. Želim, da vsak kupec ve in začuti, da njegov paket ni bil pripravljen na avtomatiziran način, ampak z veliko občutka, ljubezni in hvaležnosti še enega človeka. Poleg tega je Brightnin znamka, ki deluje trajnostno. Ta del moje zgodbe je zame izjemnega pomena. Ne samo, da so vsi naši izdelki narejeni lokalno (v Sloveniji), ampak tudi pri pripravi paketa ne porabim niti enega koščka plastike. Vse je ali ponovno uporabljeno ali narejeno iz okolju prijaznih materialov. Nisem pozabila niti na podrobnosti kot je lepilni trak, ki je v mojem primeru narejen iz kavčuka in ne vsebuje nobene plastike. Tovrsten lepilni trak je trikrat dražji kot navadni plastični, ampak sem brez dvoma zanj pripravljena plačati, ker se zavedam trenutne okoljske situacije in se po najboljših močeh trudim, da zares minimiziram svoje vplive na okolje.

Drugi del logistike, najti kurirsko službo, pa je bil malenkost težji. Imeli smo sestanke za sestanki, vmes pa še mnogo klicev in mailov. Poleg tega je bilo pošiljanje paketov noro drago! Na trenutke sem iskreno že začela dvomiti, da bo vse skupaj sploh izvedljivo, vendar sem po drugi strani do takrat uspešno prestala že toliko ovir, da sem vseeno še vedno verjela, da bomo našli rešitev tudi za ta izziv. In smo jo! Našla sem kurirsko podjetje, ki je imelo na srečo razumne cene. Prepričana sem, da obstaja bog za majhna podjetja ali kdorkoli pač že, ker ko gledam nazaj, me to, da se je toliko stvari poklopilo in uresničilo… vsakič znova šokira.

Naj zaključim tale članek na malo drugačen način. Povedati vam moram še nekaj smešnega v zvezi z naslovom. Zdaj se verjetno sprašujete, čakaj Nika, torej razložila nam boš naslov, najbolj začetni del članka možno, v zadnjem odstavku? No, saj sem Ms. Demystify, torej recimo da lahko kaj razložim tudi čisto na koncu. 🙂 Šalo na stran, želela sem povedati, da naslov tega članka (Po stopnicah navzgor (ne gre)) nima pomena samo v metaforičnem smislu. Ko sem začela z Brightninom, doma z družino dobesedno nismo mogli po stopnicah, ker je bilo tako veliko škatel z zvezki postavljenih na hodniku na vrhu stopnic (ker drugje zanje ni bilo prostora). Kasneje smo jih uspeli prestaviti, ker so drugi družinski člani želeli polno širino svojih stopnic nazaj, ampak vsaj jaz sem bila zmeraj vesela, ko sem jih videla na vrhu stopnic takoj vsako jutro. To je bil zagotovo eden prvih, najlepših in najbolj smešnih spominov mojih začetkov z Brightninom, ki bo ostal za zmeraj.

Se beremo naslednjič!