Podjetniški maraton

Spet lepo pozdravljeni moji so-navdušenci nad podjetništvom! Pred vami je še en (že tretji) članek o moji poti z mojim majhnim podjetjem Brightninom. Očitno so vam tovrstne blog objave zelo všeč, tudi jaz pa jih zelo rada pišem, še posebej ker je to tudi zame način refleksije zadnjih najbolj norih 8 mesecev mojega življenja.

Vse od začetka srednje šole (približno dve in pol leti nazaj) sem v prostem času zelo rada tekačica. Zame je to način, da dam svoje možgančke »na off«, grem ven, uživam na sončku in… na poti opazujem rožice in ptičke. Za nekoga morda take malenkosti niso nič posebnega, mene pa vsakič znova osrečujejo.

Vsako leto jeseni pretečem tudi 10-kilometrski Ljubljanski maraton. Kot podjetnica sem se naučila, da imeti podjetje ni nekaj čisto drugačnega. Najprej potrebuješ nekaj priprav in dovolj vzdržljivosti, da sploh začneš (no, v podjetništvu to pomeni idejo, čas in vsaj nekaj denarja). Ostalo je v tvoji glavi – kako vztrajen in motiviran si in kako se boš odzval na izzive na poti.

Že v prejšnjih člankih sem pisala o tem, kako sem dobila idejo za barvite zvezke, ki spodbujajo kreativnost in inovativnost ter hkrati odpravljajo stigmatizacijo oseb s skotopičnim sindromom in disleksijo. To je bil del mojega podjetniškega maratona, ko sem bila še zelo daleč od štarta. Zdaj pa vas bom peljala še malo naprej, ko je bil čas, da stopim pred štartno črto in se pripravim na tek.

Spomladi 2021 sem imela idejo, v katero sem zelo močno verjela (kar je najpomembneje) in ki je dejansko imela velik potencial glede na mojo tržno raziskavo (anketo, ki so jo izpolnili potencialni kupci). Naslednji velik korak je bil najti tiskarno, ki bi lahko zame naredila zvezke in tako mojo idejo pretvorila v resničen produkt.

Imela nisem nobenih izkušenj s takšnimi podjetji, zato so sledile ure in ure »googlanja« in kontaktiranja res ogromnega števila tiskarn. V naslednjem tednu je bil moj predal za e-pošto tako poln kot še nikoli prej. Ampak, čeprav sem poskušala res v detajle razložiti, kakšne zvezke želim, mi je večina tiskarn odpisala, da potrebujejo več informacij. Čeprav sem že pred tem naredila tržno raziskavo, mi je začetek dogovarjanja z njimi dal občutek, da se je moje raziskovanje šele začelo. Morala sem se naučiti veliko o različnih tiskalnikih, tiskarskih tehnikah, različnih vrstah papirja, barvnih lestvicah… zato, da smo lahko zares definirali vse potrebne podrobnosti.

Zdaj pa naj vam povem še eno smešno zgodbo. Ena zaposlena izmed predstavnikov tiskarn, s katerimi sem bila v kontaktu, mi je predlagala telefonski pogovor, ki je v primerjavi z e-maili veliko hitrejši način izmenjavanja podatkov. Seveda sem se strinjala, preden sem jo poklicala… sem naredila malo nepotrebne drame. Zmeraj ko sem tiskarni prvič napisala e-mail, sem se predstavila kot »mlada podjetnica«, vendar pa nisem nikoli razkrila svoje točne starosti (mnogi so me nato naslavljali z »gospa«, kar je zelo vljudno, ampak na to tako zelo nisem bila navajena, da sem se počutila malo staro). To je bil moj prvi »poslovni« klic, strah pa me je bilo, da bi zaposlena po mojem glasu prepoznala, da sem 17-letna najstnica in da me zato ne bi jemala resno. Se je to zgodilo? Seveda ne. Bila je zelo prijazna in profesionalna in pogovor je bil odličen. Zdaj, ko gledam za nazaj, je to zagotovo eden tistih spominov, ki me zmeraj nasmejejo.

Sem pa bila razumljivo živčna, ko sem čakala na prve ponudbe tiskarn. Zavedala sem se, da se pogosto zgodi, da se mnoge odlične ideje ne realizirajo zaradi premalo finančnih sredstev za zagon. Jaz sem imela kar precej prihrankov in sem bila pripravljena vložiti vse, ampak vseeno… ali bo dovolj?

Končno je prišla prva ponudba. Okej, pa dajmo, 3, 2, 1, in odpri! Kar pa sem videla v naslednjem trenutku, so bile… grozne številke. Zvezki bi bili desetkrat predragi! Zagotovo si jih ne bi mogla privoščiti, oziroma tudi če bi si jih lahko, jih potem ne bi nihče kupil, ker bi morala postaviti smešno visoko ceno, da bi pokrila vse stroške. O nee! Čeprav sem imela super idejo, ki bi lahko pomagala ogromno ljudem, in čeprav je bilo za mano ogromno dela, s katerim sem sploh prišla tako daleč, sem počasi začela sprejemati, da bom na žalost ena izmed tistih mnogih skoraj-podjetnikov, ki si ne morejo privoščiti, da bi zagnali svoje podjetje.

Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo zatem. Zgodil se je čudež. Čakajte, ali smo v filmu ali kaj? Potem ko je moj oči še enkrat preveril ponudbo, je ugotovil, da so bile cene na enoto določene za nekaj podobnega knjigi, kar je popolnoma drugače od zvezka in veliko bolj težavno narediti, zato so bile tudi cene tako visoke. Ta tiskarna torej sploh ne bi mogla natisniti takih zvezkov, kot bi si jaz želela.

Sledeče ponudbe, ki so prišle iz drugih tiskarn, so bile veliko boljše. Zelo sem bila vesela, ko sem ugotovila, da bo moja ideja tudi finančno izvedljiva! Jeeeeej! Čutila sem neizmerno srečo, saj ene mojih največjih skrbi ni bilo več. Odločila sem se, s katero tiskarno želim delati, in potem me je čakalo še eno zabavno opravilo: izbrati barve za zvezke. Dobila sem ogromno paleto barv z na tisoče različnimi odtenki. Na izbiro sem imela tako veliko krasnih barv! Po tehtnem premisleku, ki je vzel kar nekaj časa (čeprav je meni šlo vse skupaj zelo hitro), sem končno izbrala 7 odtenkov: 5 čudovitih pastelov, bež in sivo. Izbrala sem jih večinoma na podlagi svoje opravljene tržne raziskave in se vanje tako zaljubila, da sem kasneje celo poimenovala vsak zvezek glede na njegovo barvo (če se ti iskri od radovednosti, jih poglej tukaj).

Ko pa že govorimo o imenih… se bom dotaknila še izbire imena za moje majhno podjetje. Iskanje te ene besede je bil eden. Najtežjih. Delov. Moje podjetniške poti. Potrebovala sem več tednov, da sem našla pravo. Na nekatere dni sem porabila celo 10 ur za iskanje imena. Dobesedno, ne hecam se. Četudi se sploh nisem premikala, ampak sem samo sedela zunaj ali pa ležala na svoji postelji, me je to neprestano razmišljanje tako utrudilo, da sem morala vmes sredi dneva za kakšno uro ali dve zaspati, kar se drugače nikoli ne zgodi. Kreativni proces iskanja idej je ena izmed stvari, ki se jih najraje lotim, in tudi tokrat je bilo tako, pa vendarle nisem pričakovala, da bo hkrati proces tako zakompliciran, mislim, halo, za eno besedo?? No, saj sem dobila ogromno idej, ampak vsaka je bila ali tako dobra, da jo je za ime imelo že kakšno drugo podjetje, ali pa mi ni bilo več všeč po 3 minutah. Vesela sem, da sem bila dovolj potrpežljiva in sem res počakala, da se je v mojem zvezku za »brainstorming« pojavilo perfektno ime. In potem ko sem šla že čez več kot 150 že uporabljenih ali niso-mi—več-všeč-po-3-minutah imen, sem končno našla tisto pravo. Brightnin.

Ne samo, da se je lepo izgovarjalo, ampak je imelo zame tudi poseben pomen. Izhaja iz pridevnika »(to be) bright«, ki ima v angleščini več pomenov, ki so močno povezani z bistvom mojega majhnega podjetja: pomeni, da si poln svetlobe in idej (kar je točno to, kar si želim spodbujati in se tudi lepo poveže z logotipom – žarnico), barvit (glavna značilnost mojih zvezkov), inteligenten in vedoželjen in poln upanja za uspeh in srečo. Končnica »nin« (pogovorno skrajšana oblika »ning«) ob besedi »Bright« simbolično kaže na to, da si želim, da zgoraj omenjeni štirje pomeni veljajo neprekinjeno, za večno (izhaja iz pravila, da se v angleščini dlje časa trajajoče oblike glagolov (continuous verb forms) vedno končajo na -ing). Po mojem mnenju je bilo to ime res usojeno. Zame je perfektno. Tako kot je zdaj perfekten trenutek, da počasi zaključim ta članek.

V tistem trenutku moje zgodbe je moje podjetje končno imelo trdno osnovo – ime, produkt in zelo pomemben cilj prinesti še več barve v ta svet in širiti veselje do ustvarjanja, ob tem pa pomagati mnogim ljudem s skotopičnim sindromom in odpravljati njihovo stigmatizacijo. Še en cilj pa je bil, konec koncev, da jaz preizkusim nekaj novega in uživam na podjetniški poti. Ne, ne, ne, ne samo na poti. V teku. Še zmeraj tečem ta podjetniški maraton in komaj čakam, da vidim, kam me pelje. Se beremo naslednjič!