Davčne oaze – nebesa ali pekel?

Res je fantastično biti lastnik uspešnega in hitro rastočega podjetja, ali pa biti eden najboljših športnikov sveta in služiti z vrednimi pogodbami in sodelovanji. Ne glede na to, kaj se odločite početi, kapo dol, če vam je uspelo in ste dosegli finančno svobodo, ali pa si za to prizadevate. Denar je v današnjem svetu eno najpomembnejših sredstev, hkrati pa nas lahko, če ga imamo v lasti zelo veliko, drago stane. Dobesedno!

Seveda v večini primerov izjemno premožni ljudje privlačijo veliko pozornosti medijev, zato so pogosto obkroženi z nadležnimi fotografi in novinarji ter imajo komaj kaj zasebnosti, poleg tega pa morajo zelo paziti na svoje besede in dejanja, saj svet opazuje vsako njihovo potezo. Vendar pa ne mislim, da nas drago stane v tem smislu.

Ko kupimo neko stvar ali storitev, ne plačamo le podjetja, ki nam jo je prodalo, ampak prispevamo nekaj denarja tudi v državni proračun v obliki davka. Država nato vzame še določen delež dohodkov podjetij (ali neto prihodka ali dobička, odvisno od vrste davka), da ima dovolj denarja za pokrivanje svojih stroškov. Enako velja za posameznike, katerim je davek določen glede na višino njihovih prihodkov.

Upoštevajoč davčne lestvice je podjetje ali posameznik lahko obdavčen za le nekaj evrov, ali pa za milijone evrov na drugi strani, seveda odvisno od vsote denarja, ki jo zasluži. Nekateri najpremožnejši tako iščejo načine za izognitev davkom z namenom, da bi obdržali tistih nekaj dodatnih milijonov.

To je del, kjer zanimive postanejo davčne oaze. Te so, glede na Investopedio, v glavnem države z zelo blago davčno zakonodajo, kar pomeni, da lahko njihovi državljani kot tudi tujci plačajo zelo nizke ali celo nobenih davkov. Davčne oaze tipično ne zahtevajo, da podjetja tam obratujejo (torej ne rabijo ponujati nobenih storitev), in tudi posamezniki tam ne potrebujejo imeti stalnega prebivališča, da bi dobili davčne ugodnosti.

Najbolj znane davčne oaze vključujejo večje države (na primer Irsko, Singapur, Švico, Luksemburg…) kot tudi manjše otoške državice (recimo Bermudo, Kajmanske otoke, Bahame, Mavricij…) – ta majhna nebesa so odvisna večinoma od turizma. Zanje je biti davčna oaza zelo koristno – zaradi nizkih davčnih stopenj privlačijo ogromno količino kapitala ki, čeprav ni obdavčen skoraj nič, prinese veliko več denarja v njihov državni proračun, kot bi država drugače zaslužila z višjimi davčnimi stopnjami.

Davčne oaze so znane tudi po njihovi bančni zaupnosti, ki lastnikom bančnih računov omogoča popolno anonimnost. Poleg tega ti kraji ne delijo nobenih finančnih informacij z drugimi državami ter jim s tem onemogočajo vpogled v to, kdo se plačilu davkov v domači državi izogiba. Kot je poročal The Boston Globe, je po ugotovitvah ekonomista Gabriela Zucmana s kalifornijske univerze v Berkeleyu ocenjeno, da je neverjetnih 8700 milijard dolarjev (kar je okoli 12%) finančnega premoženja gospodinjstev po svetu skritih v davčnih oazah. Ne-obdavčitev te ogromne vsote denarja  je vlade držav sveta prikrajšala za okoli 170 milijard dolarjev davčnih prihodkov samo v letu 2016.

Kljub temu je lahko shranjevanje denarja v davčnih oazah popolnoma zakonito in je pravzaprav zelo pogosto. Dandanes jih v izogib davkom uporabljajo med drugim mnoge znane znamke, kot sta Apple in Nike. Obstaja mnogo možnih načinov, kako to storiti brez kršenja zakonov, zato bom omenila nekaj najbolj poznanih. Glede na Top Accounting Degrees in YouTube video Simpleshow-a, lahko podjetja registrirajo svoj sedež v davčni oazi in tam opravljajo svojo dejavnost. Drugi način je, da tam ustanovijo hčerinsko podjetje ali navidezno podjetje, ki po navadi obstaja le na papirju, torej nima dejanskih pisarn ali zaposlenih. Nato krovno podjetje prenese na hčerinsko svoje pravice blagovne znamke ter za to plača določeno vsoto denarja, kar mu hkrati pomaga zmanjšati dohodke. Le-te prejme hčerinsko podjetje, vendar pa zanje plača veliko manj davka, kot bi plačalo njeno krovno podjetje v domači državi.

Tudi posamezniki imajo lahko koristi od davčnih oaz. Ena pot do tega je, da se tam stalno naselijo ter tako plačujejo minimalno dohodnino. Druga alternativa je, da tam odprejo bančni račun in ga uporabljajo brez da bi se jim bilo treba tja preseliti. Glede na TLDR News, lahko osebe tja prenesejo svojo lastnino (denar, avtomobile…) tudi v skrbništvo in dovolijo, da z njimi upravljajo skrbniki – to so ljudje, ki so plačani za skrb nad imetjem in na papirjih nastopijo kot tisti, ki imajo nad njim nadzor (čeprav ga v realnosti nimajo). Ta lastnina je še zmeraj v lasti osebe, ki jo je prenesla v davčno oazo, vendar na papirju tehnično gledano pripada skrbnikom, zato je obdavčena skladno z zakoni davčne oaze.

Vsi ti zgoraj omenjeni načini so popolnoma zakoniti vse dokler so dohodki podjetja ali posameznika prijavljeni v domači državi, četudi plačujejo večino davkov v tujini. Drugače ne govorimo več o izogibanju plačilu davkov, ampak o davčni utaji, ki je nezakonita in kriminalno dejanje, ki za seboj potegne visoke kazni, med drugim lahko celo zaporno.

Čeprav shranjevanje denarja v davčnih oazah ni nujno nezakonito in morda koristno za nekatere majhne otoške države, po mojem mnenju ni legitimno. Denar, zbran s pomočjo obdavčitev, je izredno pomemben za razvoj družbe. Porabljen je za izgradnjo in vzdrževanje potrebne infrastrukture, kot na primer cest, elektrarn in drugih objektov, kot so šole in bolnišnice. Vlade držav potrebujejo dovolj finančnih sredstev za pokojnine starostnikov in za zagotavljanje brezplačne zdravstvene oskrbe ter izobraževanja. Verjamem, da je plačevanje davkov dolžnost vsakega in je družbeno odgovorno.

Države med seboj že sodelujejo, da bi ustvarile enoten svetovni sistem, s katerim bi si lahko izmenjavale informacije glede tega, kdo ima bančne račune kje. Ampak, tukaj pride vprašanje varnosti – kdo bi imel dostop do teh podatkov in kako bi sistem zavarovali pred vdiralci – zato je do tega še dolga pot.

Ne glede na izogibanja plačila davkov in davčne utaje, ali je stopnja davkov sploh upravičena? Je res tako visoka, ker potrebujemo toliko denarnih sredstev za razvoj? Menim, da je bolj verjeten razlog, ker se toliko denarja izgubi in je skritega. Če je res tako, potem davčne oaze ne le zavirajo družbo pri razvoju, ampak celo še bolj poglabljajo njene krize, kot na primer revščino, saj so ljudje, ki imajo manj, dolžni plačati še več, da napolnijo luknjo pogrešanega denarja.

In recimo, da država vseeno uspe pridobiti denar, ki ga potrebuje – ali so nato sredstva pametno porabljena? Bojim se, da ne vedno, saj mediji pogosto poročajo, kako je vpletene preveč birokracije v proces izvedbe velikih, za državo izredno pomembnih projektov, kot na primer v Sloveniji izgradnja zelo potrebnega drugega tira, ali nakup ključne zaščitne opreme, recimo mask, v času izbruha Korona virusa. Proces se pogosto zavleče in traja precej več časa, kot bi moral, in v tem času se cene za določen projekt močno povišajo, rezultat česa je poraba še več davkoplačevalskega denarja brez dobrega razloga. Poleg tega odgovorni včasih za izvedbo izberejo zelo majhna in neizkušena, a vseeno zelo draga podjetja, kaj je sumljivo in kaže na to, da bi sistem lahko bil precej bolj povezan s korupcijo, kot si mislimo.

Torej kot se zdi, se bodo morale države spopasti z veliko več problemi kar se tiče obdavčevanja, s tem da so davčne oaze le vrh ledene gore, ki je sploh še ne moremo v celoti videti…