Nazaj sem… in odprla sem podjetje!

Živjo, pa sem nazaj, tako s pisanjem bloga, kot z eno super novico! Nika ali Ms. Demystify, kot me morda bolje poznate, ni več samo blogerka, ki se z zanimanjem in veseljem uči o podjetništvu, financah in pravu, ampak tudi punca, ki je stopila na svojo prvo pravo podjetniško pot. Ja, zato sem si vzela nekaj časa premora (no, ne zares premora, saj sem v resnici veliko delala in bila osredotočena na ta meni zelo poseben projekt) – gradila sem znamko. Odpirala podjetje. Ustvarjala, razmišljala, upala, raziskovala, se trudila… in kljub številnim izzivom zelo močno verjela v vse, kar sem naredila.

To obdobje v mojem življenju je bilo zame najbolj vznemirljivo in sem nanj najbolj ponosna. Po drugi strani pa je bilo tudi najtežje. Na začetku se mi je zdelo, da sem jaz, majhna mlada punca, morala na noge dvigniti ogromno težko stvar in poskrbeti, da bo stala. Nisem imela izkušenj, ki bi mi pri tem pomagale in mi jo pomagale dvigniti. A imela sem velike sanje. Neskončno odločnost. Višji cilj. Jasno je bilo, da bi lahko podjetje pomagalo veliko ljudem in naredilo spremembo. Najstniki pogosto spregledajo določena tveganja in si mogoče upajo preveč. Ampak ne, ne, ne! Ne pri tem projektu. Tokrat sem si zaupala bolj kot kadarkoli. Naredila sem ogromno raziskave, v to vložila mesece dela, govorila s strokovnjaki, našla in anketirala potencialne kupce, vse preračunala, napisala poslovni načrt. Počutila sem se pripravljeno, in vedela, da je bilo prav, da naredim, kar sem želela. Zato sem to tudi storila in sedaj z vami delim svojo zgodbo – zgodbo mene in mojega majhnega podjetja Brightnin.

Kolikor se lahko spomnim, se mi je moja podjetniška ideja (o kateri malo kasneje) porodila enkrat v novembru 2020. Vendar pa sem, če gledam nazaj, močno prepričana, da ni šlo za naključje, ampak za rezultat mojih preteklih življenjskih odločitev in izkušenj. Približno pol leta preden sem dobila idejo, sem začela pisati ta blog. Moji članki so pokrivali različne teme iz sveta podjetništva, financ in prava, ki so bile zame zanimive, a zahtevne. Zato sem morala vedno najprej narediti veliko raziskave. Iskala sem podatke na tako veliko spletnih straneh, da sem na računalniku praktično vedno imela odprtih več kot sto zavihkov.

Udeleževala sem se tudi spletnih seminarjev in zato zašla v papirnico, da bi kupila nekaj zvezkov za pisanje zapiskov. Trgovina je ponujala široko izbiro izdelkov z naslovnicami v različnih barvah in z različnimi vzorci, od rožic do luštnih živalic, vendar pa je moja kreativna duša pogosto želela okrasiti zvezek po svojih željah, mogoče samo z majhnim, nevpadljivim vzorčkom, ki bi zame imel posebno vrednost. Ali pa z motivacijskim napisom, ki bi bil idealen zame in bi me še dodatno spodbudil, naj še naprej napredujem in se učim.

Medtem ko sem iskala takšen zvezek, sem nepričakovano na najnižjih policah opazila tudi zvezke, katerih strani niso bile bele, kot po navadi, ampak barvite. V istem trenutku sem postala radovedna, saj me je zanimalo ali je šlo le za stvar estetike ali so imele poseben namen. Z brskanjem po internetu sem ugotovila, da so tovrstni zvezki primarno namenjeni osebam s skotopičnim sindromom, ki pa je pogosto napačno prepoznan kot disleksija.

Hkrati pa sem opazila še eno veliko razliko. Zvezki z barvitimi stranmi niso bili ponujeni s platnicami v različnih barvah in z različnimi vzorci, od rožic do luštnih živalic, kot so jih imeli zvezki z belimi stranmi. Vsi so izgledali praktično enako in me iskreno sploh niso dali občutka veselja, da bi jih uporabila.

Kupila sem nekaj navadnih zvezkov z belimi stranmi in se vrnila domov. Vendar pa mi eno vprašanje ni dalo miru. Zakaj je bilo tam tako malo zvezkov z barvnimi stranmi, če bi z njimi lahko pomagali ogromno ljudem? Kot je bilo meni znano, skotopični sindrom vpliva na način, kako možgani procesirajo in interpretirajo, kar vidiš, in ti povzroči težave pri branju, pisanju in učenju. Za ljudi, ki imajo ta sindrom, je pri tem velik problem po navadi črno-bel kontrast. Posledično bi lahko bili hudi učinki sindroma močno ublaženi enostavno že z uporabo barvitih zvezkov (v barvi, ki je za določeno osebo bolj učinkovita). Ampak v papirnici, v kateri sem bila (in v ostalih fizičnih in spletnih trgovinah, ki sem jih kasneje obiskala), je bilo ponujenih tako malo različnih barv, da sem bila precej prepričana, da nihče ne jemlje problema resno. Ali pa sem jaz pretiravala? Morala in želela sem vedeti več. Še vedno sem imela veliko vprašanj, katerih odgovori so bili skrivnost tudi za g. Googla, zato sem se odločila, da je edini pravilen naslednji korak ta, da poiščem ljudi s tem sindromom (in z disleksijo, saj gresta obe motnji pogosto z roko v roki) in njim zastavim nekaj vprašanj.

Tihi glas v meni mi je govoril, da sem morda naletela na odločno priložnost, da stopim na svojo podjetniško pot, kar je bila moja ogromna želja, vendar pa nikoli nisem pričakovala, da se bi uresničila že tako zgodaj v mojem življenju (takrat sem imela 16 let). Vseeno je bilo takrat še vse glede moje ideje zelo negotovo, ogromno koščkov sestavljanke je še manjkalo in nisem bila niti blizu tega, da bi jo bila pripravljena spremeniti v čisto pravo podjetje.

Ampak ta misel, da bi ustvarila svojo verzijo estetskih zvezkov z listi v številnih barvitih odtenkih, ki bi bili primerni med drugim tudi za osebe s skotopičnim sindromom in bi jim lahko pomagali, se mi je zdela izjemna. Kaj če ustvarim zvezke z praznimi, ampak zato personaliziranimi platnicami, ki bi tudi spodbujale kreativnost in inovativnost – to je to, kar svet (in moja kreativna duša) potrebuje! Kar pokala sem od idej o tem, kako bi lahko imela dober vpliv na življenje ogromno ljudi. Poleg tega sem razmišljala, da bi lahko na ta način dobila izkušnjo, kako ustvariti in imeti podjetje, kar bi imelo zame zelo veliko vrednost z vidika učenja in ugotavljanja, v katero smer si zares želim iti v življenju.

Takrat še nisem imela pojma, da sem ravnokar prišla do velike življenjske prelomnice. Noro je pomisliti, da se nič od tega ne bi zgodilo, če ne bi začela s pisanjem tega bloga. Zato verjamem, da je izpostavljanje samega sebe novim izzivom tako pomembno. Blog je bil nekoč moj največji izziv, zdaj pa ga vidim kot eno svojih najboljših odločitev, ne le ker sem se že iz njega samega naučila ogromno, ampak ker me je hkrati peljal do novih priložnosti, za katere ne bi nikoli niti pomislila, da obstajajo.

Moji najdražji bralci, to je le začetek. Še veliko imam za podeliti, vendar pa bom s tem nadaljevala v naslednjem članku, saj bi bil drugače tale čisto predolg. Bodite pripravljeni, saj podjetniška pot prinese marsikaj. Če pa ste malo bolj radovedni, lahko tukaj poiščete kakšno podrobnosti več: www.brightnin.com. Naj se tvoje ideje zaiskrijo do naslednjič! 😊