Nasproti zakonom proti boljšemu svetu

Zakoni predstavljajo temelje organizirane družbe. Njihova glavna ideja je postaviti meje in ohraniti nadzor, da lahko ljudje živijo skupaj v miru. Čeprav so nujno potrebni, so nekateri izmed njih neupravičeni, zatirajo določene etnične manjšine in kršijo osnovne človekove pravice. Na srečo so se nekateri posamezniki odločili ukrepati in, četudi s kršenjem nekaterih zakonov, poskusiti izboljšati ta svet.

Eden izmed njih je bil Nelson Mandela, južnoafriški proti-rasistični aktivist, filantrop in glas za poštenost in pravičnost za vse. Po poročanju Enciklopedije Britannica je bil dobitnik Nobelove nagrade za mir, saj se je boril nenasilno za pravice sodržavljanov. Njegov revolucionaren aktivizem je bil še posebej pomemben v času apartheida (ki pomeni »ločenost« v afrikanščini), rasno-diskriminacijske politike, ki je trajala skoraj 50 let.

Ta južnoafriški sistem je bil ustanovljen in nadziran s strani Nacionalne stranke belih afriških kolonialistov, ki so dobili oblast leta 1948, kot je poročal National Geographic. Njegov glavni namen je bila pridobitev privilegijev in prevladanje bele rase nad domorodnimi rasami, predvsem nad črno, v državi. Nenavadno je, kako je omenjena politika uspela prevladati, saj se je pojavila po drugi svetovni vojni, ko je bila večina držav že proti-rasističnih in uradno niso več sprejemale takih sistemov.

Najbolj očiten način, kako se je bela manjšina poviševala, je bil z rasno segregacijo. Ljudje so bili razdeljeni v skupine glede na barvo njihove kože oziroma njihovo etnično pripadnost – beli, črni, mešane rase in Indijanci (ali Azijci). Na osnovi razvrstitve so dobili navodila, točno na katerem območju države morajo živeti. V mnogih zgodbah so se tako ločile družine.

Nihče se ni smel družiti s komerkoli drugačnim in se mu je bilo prepovedano poročiti z osebo druge rase. Enak princip je veljal za javne ustanove, na primer šole, bolnišnice, cerkve in železniške postaje – vse so bile narejene posebej. Namen ločevanja ras je bil zatreti kakršnokoli ne-belo kulturo in belcem omogočiti precej hitrejši napredek v razvoju. Belci, edina privilegirana skupina, so živeli v najbolj razvitih delih države in so imeli tudi politične pravice. Poleg tega so bili edini ustrezni za bolje plačane službe.

Na drugi strani pa je bila ekonomska situacija črnih, mešanih in Indijcev veliko slabša. Delali so večinoma kot rudarji, njihove plače pa so bile daleč od zadostnih za spodobno življenje. Eno izmed strogih pravil je bilo tudi upoštevati policijsko uro in biti točno, kjer je bilo rečeno, ob določenem času. Niso imeli nobene pravice do lastnine in nobene svobode potovanja, četudi le iz mesta v mesto. Država, v kateri živimo, bi moral biti kraj, kjer se počutimo varno, ampak z učenjem o tem, kaj so ti ljudje doživeli, na žalost verjamem, da kar so videli v svoji domovini ni bil dom, ampak samo velik zapor.

Rasna diskriminacija je bila prisotna v Južni Afriki že preden je Nacionalna stranka prevzela oblast. Pa vendar jo je apartheid še poslabšal z uveljavljanjem zakonov in aktov, na podlagi katerih so omenjena rasna segregacija in ostale rasistične politike postale zakonite. Še slabše, tisti, ki so prekršili ta nečloveška pravila ali se poskušali boriti proti njim, niso bili vedno kaznovani na sodišču, ampak v mnogih primerih poškodovani ali celo ubiti brez odlašanja s strani vladnih sil.

Ugovarjati je bilo v tistih časih zelo nevarno. Ampak, zavedajoč se možnih posledic, so se posamezniki kot Nelson Mandela odločili upreti sistemu in se postaviti za pravice. Kot član Afriškega nacionalnega kongresa (ANC-ja), skupine, ki se je borila za rasne pravice, je organiziral in sodeloval pri nenasilnih protestih in uspel združiti narod. Podpirati ga je začelo tako veliko Južnih Afričanov, da je postal resna grožnja vladajočim. Ko je enkrat policija našla nekaj informacij in načrte za prihodnost kar se tiče njegovega aktivizma, je bil obsojen sabotaže in mu je bila dodeljena dosmrtna zaporna kazen.

Čeprav je pristal za zapahi in ni imel praktično nobenega stika z zunanjim svetom, se je gibanje, ki ga je ustvaril, še naprej upiralo in je bilo odločeno, da s tem ne bo prenehalo ne glede na vse. Zaradi političnih pritiskov iz drugih držav in nevarnosti izbruha državljanske vojne, je v tistih časih novi južnoafriški predsednik de Klerk izpustil Mandelo na prostost po 27 letih prestajanja zaporne kazni. Ampak, Mandela se je zavedal, da se apartheid ni čudežno končal z njegovim izpustom, zato je predlagal novo ustavo, ki bi, poleg dodelitve drugih pravic, vsakemu odraslemu državljanu dala volilno pravico. Njegov predlog je bil uslišan in nekaj let pozneje, leta 1994, je gladko zmagal na prvih demokratičnih volitvah v svoji državi in tako postal prvi temnopolti južnoafriški predsednik – popolnoma upravičeno, glede na to, da lahko večino zaslug za uničenje enega najbolj rasističnih sistemov na svetu pripišemo njemu.

V času aktivizma proti apartheidu, ki ga je Mandela vodil, je prekršil mnogo zakonov (ironično, po poklicu je bil pravnik), s tem ko se je upiral vladajočim – ampak, čeprav njegova dejanja niso bila zakonita, so bila zagotovo legitimna. Živeti kot ne-belec je avtomatično pomenilo biti zatiran, reven in brez pravic ne glede na tvoje talente ali trdo delo, zato je vedel, da so bili takrat obstoječi zakoni nepravični. Ker je storil, kar je bilo po njegovo moralno prav, je resda plačal visoko ceno in bil kaznovan.

Ampak, ker je vplival na tako veliko ljudi in so njegova gibanja še naprej rastla, se danes na milijone Južnih Afričanov lahko svobodno giblje, hodijo v šolo, opravljajo službo po svoji izbiri, živijo skupaj s svojimi etnično raznolikimi družinami in so normalni državljani s pravicami, ki jim pripadajo. Menim, da ga zagotovo ni bilo upravičeno zapreti, vendar pa ga občudujem zaradi vsega, kar je storil – žrtvoval svoje življenje za dosego pravic za druge, da lahko živijo življenje, kot si ga zaslužijo.

Mandela je tudi odličen primer, kako lahko en glas spremeni svet. Ja, sliši se klišejsko, in strinjam se, da se realno gledano ena oseba ne more boriti proti tisočim vojakom. Vendar ima glas le enega človeka, ki verjame, da bi morali biti ljudje obravnavani drugače, to moč, da sproži gibanja in združi ljudi – tako lahko en glas spremeni svet, ker enotnost je sila, ki je nepremagljiva.