{"id":852,"date":"2021-01-16T20:17:18","date_gmt":"2021-01-16T19:17:18","guid":{"rendered":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/?p=852"},"modified":"2021-01-16T20:26:27","modified_gmt":"2021-01-16T19:26:27","slug":"kupujete-eifflov-stolp-seveda-ni-problema","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/sl\/2021\/01\/16\/kupujete-eifflov-stolp-seveda-ni-problema\/","title":{"rendered":"Kupujete Eifflov stolp? Seveda, ni problema"},"content":{"rendered":"\n

Sploh ni neobi\u010dajno, da so znani predmeti in nepremi\u010dnine, od dih-jemajo\u010dih umetnin do izredno dragih dvorcev, naprodaj v upanju, da dobijo novega lastnika. \u010ceprav je ta nor potro\u0161ni\u0161ki svet, v katerem \u017eivimo, normaliziral bombardiranje ljudi z norimi ponudbami in oglasi – kako bi odreagirali, \u010de bi vam nekdo ponudil svetovno znano znamenitost, recimo Eifflov stolp?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\u010ceprav se sli\u0161i nemogo\u010de ali kot prvoaprilska \u0161ala, je nekdo to dejansko uresni\u010dil. Uspelo mu je prodati Eifflov stolp \u2013 in ne le enkrat, ni dosti manjkalo, da bi uspel kar dvakrat. Ampak, kako to, da je Francija pustila, da njen nacionalni ponos in simbol ljubezni pade v roke privatizacije? V resnici ni. \u0160lo je za prevaro, o kateri francoska vlada ni vedela ni\u010d, kaj \u0161ele odobrila. Kakorkoli \u017ee, glede na \u010dlanek Bonjour Paris-a<\/a>, v nadaljevanju vam predstavljam zgodbo o tej neverjetni, a resni\u010dni prodaji.<\/p>\n\n\n\n

Prodajal\u010devo ime je bilo Victor Lustig, rojen pa je bil na obmo\u010dju dana\u0161nje \u010ce\u0161ke leta 1890. No, kakor so napisali pri A Wealth of Common Sense<\/a> v svojem \u010dlanku, v bistvu \u0161e danes ni povsem potrjeno, ali je bilo to res njegovo pravo ime in od kje to\u010dno je pri\u0161el. Dejstvo namre\u010d je, da naj se skrival pod okoli 45 psevdonimi.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Mislim, da se lahko strinjamo, da ljudje uporabljajo tako veliko neresni\u010dnih imen le takrat, ko posku\u0161ajo skriti nekaj, kar je zelo verjetno nezakonito ali pa vsaj nelegitimno. Tudi Victor pri tem ni bil izjema. Bil je eden najbolj zloglasnih sleparjev 20. stoletja, saj je pogosto deloval kot \u017eepar in bil kriv za \u0161tevilne goljufije ter rope, kot so poro\u010dali pri A Wealth of Common Sense<\/a>. \u010ceprav je bil kot mladeni\u010d aretiran za manj\u0161e zlo\u010dine, je ve\u010dino svojih na\u010drtov uspe\u0161no izpeljala \u2013 ne le zaradi skrivanja svoje identitete, ampak tudi zaradi razgledanosti. Njegova premo\u017ena dru\u017eina je lahko pla\u010dala za njegovo kvalitetno izobrazbo, ki mu je pomagala dobro razumeti delovanje sveta, s \u010dimer si je pomagal pri premi\u0161ljenem na\u010drtovanju svojih nadaljnjih potez. Poleg tega pa je imel tudi zelo poseben \u0161arm, s katerim je ljudi zlahka prepri\u010dal, naj mu zaupajo denar in drugo imetje.<\/p>\n\n\n\n

Leta 1925 je bil v Parizu v hotelski sobi in prebiral \u010dasopis, ko je opazil \u010dlanek v povezavi z Eifflovim stolpom. Avtor je razlagal, kako je bila ta ogromna znamenitost zgrajena za Svetovni sejem v Parizu, za sejem, ki je pritegnil na milijone obiskovalcev in s katerim so Francozi takrat hoteli praznovati stoto obletnico za\u010detka francoske revolucije.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Stolp naj bi bil 20 let pozneje razstavljen, a se to ni zgodilo \u2013 glavni razlog je bil, da je zaradi svoje kovinske konstrukcije lahko slu\u017eil kot ogromna antena, ki je sprejemala in po\u0161iljala brez\u017ei\u010dna sporo\u010dila. Ta funkcija je bila \u0161e posebej priro\u010dna za francosko vojsko med prvo svetovno vojno, saj so tako lahko na skrivaj poslu\u0161ali sporo\u010dila svoje nasprotnice, nem\u0161ke vojske. Verjamem, da so stolp pustili stati tudi zato, ker je postal velika znamenitost, kar je bilo zmeraj dobro za ugled dr\u017eave.<\/p>\n\n\n\n

Avtor \u010dasopisnega \u010dlanka je tudi poudaril, kako je ta mogo\u010dni stolp na \u017ealost postajal vedno bolj zarjavel in je potreboval draga popravila in neprestano vzdr\u017eevanje, ki je tudi stalo Francijo ogromno denarja. Stolp namre\u010d tehta okoli 7000 ton in je potreboval ve\u010d kot 60 ton barve, kot so poro\u010dali pri A Wealth of Common Sense<\/a>. Kljub temu pa se je novinar verjetno \u0161alil, ko je na koncu zapisal, da bi ga bilo morda najbolje kar prodati. Ampak, Victor je to vzel zelo resno in uporabil to briljantno idejo za \u0161e eno prevaro. Tokrat je \u017eelel, da bi bil njegov zloben projekt nekaj tako posebnega, da bi si ga svet zagotovo zapomnil.<\/p>\n\n\n\n

Preden je \u0161el v akcijo, je vedno vse pametno na\u010drtoval. Natisnil je ponarejene dokumente, za katere se je zdelo, da so resni\u010dno delo Urad za po\u0161to, telegrame in telefonijo, ki je bil v tistih \u010dasih pristojen tudi za javne zgradbe. Poleg tega si je ustvaril la\u017eno identiteto in se predstavljal kot direktor tega vladnega urada. Nato je poslal pisma najbolj\u0161im pari\u0161kim podjetjem, ki so se ukvarjala z odstranjevanjem opu\u0161\u010denih jeklenih konstrukcij, in jih povabil k sodelovanju pri \u00bbpomembnem dr\u017eavnem projektu\u00ab. Njihov prvi sestanek je bil organiziran v hotelu Crillon, poznanem kot prostor za sklepanje mnogih politi\u010dnih dogovorov.<\/p>\n\n\n\n

Podjetja so popolnoma nasedla in na sestanek poslala svoje predstavnike. Da je vse skupaj izgledalo \u0161e bolj uradno, je imel Victor odli\u010dno predstavitev projekta in jih posku\u0161al prepri\u010dati v sodelovanje tako, da je poudarjal predvsem, kako je stolp predstavljal veliko finan\u010dno breme in prvotno ni bilo mi\u0161ljeno, da bi ostal za zmeraj, zato naj bi se dr\u017eava odlo\u010dila, da ga razstavi in proda. Vsi predstavniki so tudi obljubili, da bodo to obdr\u017eali kot skrivnost, ker bi lahko bilo ru\u0161enje stolpa kontroverzno.<\/p>\n\n\n\n

Nato je Victor svoje potencialne poslovne partnerje odpeljal \u0161e na kosilo in do stolpa na ogled. Na splo\u0161no je celoten proces izgledal zelo realisti\u010dno. Na koncu jih je \u0161e prosil, naj oddajo svoje ponudbe naslednji dan.<\/p>\n\n\n\n

Ker je bil Victor pameten in je imel veliko izku\u0161enj iz svoje kriminalne kariere, je zelo dobro znal prebrati ljudi in je takoj vedel, s kom bi bilo najla\u017eje manipulirati. Med petimi predstavniki je bil to Andr\u00e9 Poisson, ki ni bil preve\u010d samozavesten in pogosto ni bil prepri\u010dan v svoja dejanja. Victor je vedel, da so bila Poissonova \u0161ibka to\u010dka \u010dustva, zato se je zlagal, da je premalo pla\u010dan vladni delavec in je zato potreboval \u0161e nekaj dodatnega denarja. Poissonu je bil pripravljen zagotoviti pogodbo, \u010de bi mu zraven pla\u010dal \u0161e nekaj ve\u010d. Empati\u010den gospod Poisson je njegovi la\u017ei verjel, saj je vedel, da \u0161tevilni zaposleni pri vladi resni\u010dno niso bili cenjeni, in je pla\u010dal 250 000 frankov (pribli\u017eno 1 milijon dolarjev danes).<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Takoj po tem, ko je Victor dobil poln kov\u010dek denarja, je sko\u010dil na vlak proti Dunaju. Vsak dan  je preverjal \u010dasopise, saj je \u010dakal, da se ta \u0161kandal z njegovim imenom pojavi na naslovnici. Presenetljivo pa o tem ni poro\u010dal nih\u010de.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Zgodilo se je namre\u010d, da je gospod Poisson od\u0161el na omenjen urad. \u017delel se je pozanimati, kdaj bo stolp razstavljen, ampak je namesto tega dobil le smeh. Takrat je ugotovil, da je \u0161lo za prevaro, a je bil tako osramo\u010den, da tega ni omenil nikomur in goljufije ni prijavil policiji.<\/p>\n\n\n\n

Takoj ko je Victor ugotovil, kaj se je zgodilo, se je vrnil v Paris z na\u010drtom, da bo stolp prodal \u0161e enkrat. Kontaktiral je nekatera druga podjetja in ponovil celoten proces la\u017enih dokumentov in prepri\u010devanja. Na njegovo nesre\u010do pa je tokrat potencialni kupec modro najprej naredil nekaj raziskave, ugotovil, da gre za prevaro in takoj vlo\u017eil prijavo na policijo. Victor ni uspel zaklju\u010diti druge prodaje, a je imel dovolj sre\u010de, da mu je uspelo pravo\u010dasno pobegniti.<\/p>\n\n\n\n

S svojo kriminalno kariero je nadaljeval v Zdru\u017eenih dr\u017eavah Amerike, kjer je prodajal \u0161katle, za katere so ljudje zares verjeli, da tiskajo resni\u010den denar. Kasneje pa je bil ujet in poslan v zapor Alcatraz, kjer je za denar ogoljufal celo Al Capone-ja. V tem zaporu je umrl bolan pri 57-ih letih.<\/p>\n\n\n\n

\u010ceprav definitivno ne podpiram kakr\u0161nihkoli goljufij ali drugih vrst kriminalnih dejanj, sem presene\u010dena, kako gladko je stekel Victorjev na\u010drt. Verjetno je bil res zelo inteligenten ter je znal odli\u010dno na\u010drtovati vsako svojo nadaljnjo potezo in manipulirati s \u010dustvi drugih ljudi. Konec koncev je lahko v svetu kriminalcev \u017ee vsaka majhna napaka lahko usodna. Po drugi strani pa je mo\u017eno, da se je na\u010drt iztekel tako dobro zato, ker so bili vsi ostali tako naivni. Mislim, kako to, da nih\u010de sploh ni preveril, ali je Victor resni\u010dno direktor urada, in so bili kar tako pripravljeni pla\u010dati na tiso\u010de frankov?<\/p>\n\n\n\n

No, verjetno ne bomo nikoli vedeli zagotovo, kaj je naredilo to zgodbo tako neverjetno \u2013 Victorjeve sposobnosti ali naivnost kupcev. Kljub vsemu pa nekaj zagotovo dr\u017ei: ta zgodba je opomnik, da moramo biti zmeraj previdni, preden nekaj kupimo. Ko se nekaj zdi popolnoma realno, ali pa predobro, da bi bilo res, zmeraj preverite, ali vsa dejstva res dr\u017eijo.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Sploh ni neobi\u010dajno, da so znani predmeti in nepremi\u010dnine, od dih-jemajo\u010dih umetnin do izredno dragih dvorcev, naprodaj v upanju, da dobijo novega lastnika. \u010ceprav je ta nor potro\u0161ni\u0161ki svet, v katerem \u017eivimo, normaliziral bombardiranje ljudi z norimi ponudbami in oglasi – kako bi odreagirali, \u010de bi vam nekdo ponudil svetovno znano znamenitost, recimo Eifflov stolp?<\/p>\n

<\/div>
<\/div>
<\/path><\/g><\/path><\/g><\/circle><\/g><\/g><\/svg><\/span><\/a><\/path><\/svg><\/span><\/a><\/path><\/svg><\/span><\/a><\/path><\/svg><\/span><\/a><\/path><\/g><\/svg><\/span><\/a><\/div>
<\/div><\/div>
<\/div>","protected":false},"author":2,"featured_media":846,"comment_status":"closed","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[13,7],"tags":[],"class_list":["post-852","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-podjetnistvo","category-vse"],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/852"}],"collection":[{"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=852"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/852\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":854,"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/852\/revisions\/854"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/media\/846"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=852"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=852"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/msdemystify.com\/blog\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=852"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}