Pravo,  Vsi članki

Do konca svojih dni – in naprej?

Dosmrtna kazen se zdi jasno definirana z zakoni. S preprostimi besedami, gre za zaporno kazen, za katero mora oseba, obsojena zlasti resnih kaznivih dejanj, ostati v zaporu do konca svojega življenja. Res ni ne vem kakšna znanost. Kljub temu pa si je eden od zapornikov, ki je za zapahi že leta, domislil iznajdljiv argument, s katerim bi potencialno lahko prišel na prostost.

Kakršnakoli zaporna kazen je lahko dodeljena z ali brez možnosti pogojnega, gre za predčasen odpust zapornika na prostost, vendar pod strogimi pogoji, med katerimi je najpomembnejši ta, da si ponovno ne nakopljejo težav. Glede na podatke Infographic Show-a, Nekateri kaznjenci, še posebej tisti, obtoženi umora prve stopnje, ugrabitve, posilstva, požiga ali trgovanja z drogami, na splošno ne dobijo možnosti pogojnega izpusta. Odločitev, ali bo oseba izpuščena nazaj v skupnost, ali še naprej ostala za zapahi, je v rokah posebne skupine strokovnjakov, imenovane Komisija za pogojni izpust. Sprejeta je na podlagi številnih faktorjev, recimo starosti, psihične stabilnosti, storjenih kaznivih dejanj, količine že preživetega časa v zaporu, obnašanja in predvidevanju, ali bo oseba morda nevarna za skupnost, ali pa bo postala koristna članica družbe. Pogojni izpust torej ni pravica, ampak nekaj, kar mora biti pošteno zasluženo.

Eden izmed zapornikov Zapora zvezne države Iowe, 66-letni Benjamin Schreiber, je bil obsojen umora moškega z ročajem sekire leta 1996, dodeljena pa mu je bila dosmrtna zaporna kazen brez možnosti pogojnega izpusta, glede na The Des Moines Register.

Kot je poročal The New York Times, je bil marca 2015 odpeljan v bolnišnico zaradi visoke vročine in izgube zavesti, kar je bil rezultat hude bakterijske okužbe, nato pa ga je zadela še srčna kap. Kljub drugačnim navodilom njegovega brata in čeprav je podpisal sporazum, da si v takem primeru želi umreti, so ga zdravniki oživeli.

Kasneje je bil odveden nazaj v zapor, vendar se je, nepričakovano, odločil vložiti več pravnih pritožb. Trdil je, da se je, ker je za kratek čas umrl pred oživljanjem, njegova dosmrtna kazen tehnično gledano končala, kot je poročal The Washington post. Eden njegovih argumentov je bil tudi ta, da je bil pred smrtjo rešen proti svoji volji.

Pritožbeno sodišče v Iowi je obravnavalo njegovo pritožbo, vendar pa ga njegovi argumenti niso prepričali, zato so zavrnili njegovo prošnjo za izpust na prostost. Sodniki so za sodišče zapisali, da je očitno še zmeraj živ, kar potrjuje dejstvo, da je lahko podal ugovor. To je tudi razlog, da bo še naprej ostal v zaporniški celici, dokler strokovnjak za medicino uradno ne potrdi njegove dokončne smrti, glede na The Washington post.

Eve Brensike Primus, profesorica kazenskega prava na University of Michigan Law School, je bila intervjuvana za The New York Times. Verjame, da če bi bili lahko ljudje uradno potrjeni kot mrtvi, ter nato oživljeni, bi to ustvarilo številne probleme, in tudi jaz se z njo strinjam. Prvo kot prvo, bi nastalo veliko zmede v primerih kot je Schreib-ov, saj bi bili zaporniki preminuli za sistem kazenskega prava, po drugi strani pa popolnoma živi in bi se brezskrbno sprehajali naokoli, kot da se ne bi nič zgodilo –  predstavljam si, da bi se nam zdelo, kot da se je naša realnost spremenila v ameriško serijo The Walking Dead. Šalo na stran, zapletov v pravnem sistemu bi bilo ogromno, tudi glede izpusta potencialno nevarnih zapornikov. Še več, to bi spravilo v težave tudi zavarovalnice, ker bi morale, v primeru življenjskega zavarovanja, plačati (morda celo večkrat) odškodnino družinam za »smrt« družinskega člana. Problemi bi se pojavili tudi pri dedovanju – če je oseba še zmeraj živa, s čim pa bo živela, če bo vsa njena lastnina razdeljena med druge ljudi?

Pojmi, kot sta na primer »življenje« in »smrt«, včasih niso dovolj natančno definirani, in tako nekateri poskušajo najti luknjo v zakonu. Zgodba tudi prikazuje, kakšno veliko odgovornost imajo sodniki, predvsem recimo v ZDA ali Angliji, kjer sledijo sodnemu sistemu, imenovanemu »common law«, v katerem odločitve sodnikov v nekem primeru služijo tudi kot pravni precedens, torej ko sodišče oznani določen sklep, s tem na nek način »ustvari zakon«.

Konec koncev, inovativne ideje včasih prelisičijo sistem, včasih pa pripomorejo k njegovemu razvoju.