Korak v neznano

Dobrodošli nazaj na mojo podjetniško pot! Kot sem zapisala v svojem prejšnjem članku, je bilo, potem ko sem opazila barvite zvezke v trgovini in postala radovedna, vse le en velik vprašaj – niti g. Google mi ni mogel dati odgovorov, si predstavljate? Ni mi bilo jasno, zakaj je bilo na voljo tako malo odtenkov, če bi takšni zvezki lahko pomagali ogromno ljudem s skotopičnim sindromom (saj ima skotopični sindrom približno vsaka peta oseba)? Zakaj je bila ta tema tako skrivnostna? Ugotavljanje, kako rešiti vsa ta vprašanja, je zahtevalo veliko časa, razmišljanja in energije, a v bistvu je bilo tudi…. zabavno.

Hitro mi je postalo jasno, da če želim dobiti prave odgovore, ki bi odsevali realnost (no, oziroma, če želim dobiti sploh kakršnekoli odgovore), bom morala vprašanja zastaviti direktno ljudem, ki imajo skotopični sindrom. Ampak kje naj jih najdem? Ne boste verjeli, pri tem mi je Google za spremembo lahko pomagal. Izvedela sem za Inštitut za skotopični (z drugim imenom Irlen) sindrom in Inštitut za disleksijo, slovenski organizaciji, ki se posvečata prepoznavanju specifičnih učnih in drugih težav (seveda večinoma skotopičnega sindroma in disleksije), medtem pa veliko poudarka dajeta tudi na to, da ljudem, ki se soočajo s tovrstnimi težavami, pomagata odkrivati njihova močna področja in neverjetne talente, kar je zares pohvale vredno.

Ni skrivnost, da je v podjetniškem svetu (in v življenju nasploh) uspeh močno odvisen od trdega dela. Vseeno pa obstajajo dejavniki, na katere ne moremo vplivati. Včasih potrebuješ malo sreče in enostavno moraš biti na pravem mestu ob pravem času. Čeprav pišem o svoji podjetniški poti, ne bi mogla priti tako daleč brez sodelovanja z mnogimi izjemnimi ljudmi, od katerih mi jih je bilo veliko pripravljenih pomagati zastonj.

Obema inštitutoma sem poslala e-mail in jima razložila, kaj sem poskušala narediti. Zelo sem hvaležna, da sem prišla v kontakt z dvema zaposlenima gospema, ki sta bili tako prijazni in sta se potrudili po svojih najboljših močeh, da sta mojo spletno anketo delili na vseh svojih profilih na družbenih omrežjih in med svojimi strankami ter mi s tem omogočili, da dobim potrebne odgovore. Brez njiju bi zelo težko kadarkoli lahko vedela, ali je sploh zares obstajal problem, kot sem si predstavljala, in posledično Brightnin verjetno nikoli ne bi bil ustvarjen.

Obe zaposleni sta bili strokovnjakinji na področju specifičnih učnih težav in sta mi izredno pomagali tudi s svojim neprecenljivim znanjem in leti izkušenj. Zanimivo dejstvo: verjetno ste opazili, kako skozi svoje članke omenjam, da zvezki z barvnimi listi pomagajo osebam s skotopičnim sindromom lažje brati, pisati in se učiti. Preden sem govorila z zaposlenima, sem mislila, da takšni zvezki v bistvu pomagajo osebam z disleksijo, kar ne drži. Seveda je bilo to moje prepričanje osnovano na mojem iskanju podatkov preko spleta in tega, kar sem videla v mnogih trgovinah, kjer so bili tovrstni zvezki povsod označeni kot »zvezki za disleksijo«. Torej, informacije z interneta so bile napačne. Me je to presenetilo? Do določene mere ja, saj sem naredila ogromno raziskave in seveda obiskala številne spletne strani, po drugi strani pa je internet še vedno internet in sem vedela, da ne smem vsemu, kar preberem, verjeti na prvo žogo. Kar me je presenetilo veliko bolj, je bilo to, kako so bili tudi v največjih, najbolj znanih slovenskih papirnicah zvezki z barvnimi listi na voljo pod popolnoma napačnim, zavajajočim imenom in so bili tudi na veliko oglaševani kot izdelki, ki naj bi pomagali pri določeni težavi, medtem ko to enostavno ni bilo res.

Torej, da razjasnimo: zvezki z barvnimi listi ne morejo pomagati osebi z disleksijo pri branju, pisanju in posledično učinkovitemu učenju iz zapiskov (disleksija je učna težava nevrobiološkega izvora, ki povzroča težave pri razumevanju pomena besed). Za to, da bi pri tem lahko pomagali, ne obstajajo nobeni znanstveni dokazi. Po drugi strani pa takšni zvezki lahko pripomorejo k lajšanju posledic skotopičnega sindroma (motnje nevrobiološkega izvora, ki pomeni pomanjkanje percepcije za eno ali več barv iz barvnega spektra; posledično možgani precej težje obdelujejo, kaj oseba vidi). Zaposlena z Inštituta za skotopični sindrom mi je povedala tudi, da je skotopični sindrom pogosto napačno prepoznan kot disleksija, ker imata obe težavi podobne simptome. Torej, če nekomu, ki naj bi imel disleksijo, zvezki z barvnimi listi pomagajo, ima ta oseba v resnici (tudi) skotopični sindrom.

Kot sem že prej omenila, sem ustvarila anketo in jo poslala inštitutoma, da bi jo rešilo čim več ljudi s skotopičnim sindromom. Med anketiranimi so bile tudi osebe z disleksijo, saj se disleksija in skotopični sindrom pogosto pojavita skupaj, in ker ima kot že rečeno lahko mnogo oseb z disleksijo zaradi pogostih napačnih diagnoz v bistvu (tudi) omenjeni sindrom.

Ustvarjanje ankete mi je vzelo ogromno časa – ne zares zato, ker sem morala postaviti veliko vprašanj (na koncu jih je bilo okoli 40), ampak predvsem zato, ker sem morala vključiti veliko »pogojev« za nadaljevanje na naslednje vprašanje. Številna naslednja vprašanja, ki so bila zastavljena anketirancu, so temeljila na njegovih predhodnih odgovorih. Ustvariti sem morala toliko tovrstnih »pogojev« (recimo, če je oseba odgovorila z »da« pri tem vprašanju, ga preusmeri na vprašanje številka 6), da je anketa na koncu izgledala takole:

Čisto navdušena sem sedela pred računalnikom, osvežila stran vsako minuto in potrpežljivo čakala na prve rešene vprašalnike. Seveda nisem pričakovala, da bodo odgovori prišli zelo hitro, ampak recimo, da je adrenalin naredil svoje. Nato pa se je zgodil čudež. Samo štiri minute po tem ko je bila anketa objavljena s strani Inštituta za disleksijo, je prva oseba oddala svoje odgovore. Kaaaaaj!!! Noro! Bila je le ena rešena anketa, ampak v tistem trenutku je meni pomenila vse na svetu. Pomenila je, da je obstajalo upanje za mojo idejo. Pet minut kasneje sem ponovno osvežila stran. Pet novih odgovorov! In v še naslednjih petih minutah se je število rešenih anket kar podvojilo!

Vso to navdušenje pa je bilo nenadoma prekinjeno z grenko ugotovitvijo. Naredila sem napako. Tisti »pogoji«, ki sem jih prej omenila… Eden izmed njih je dal anketnemu programu napačna navodila in vodil na konec ankete veliko prezgodaj, preden je anketiranec sploh rešil četrtino vseh vprašanj. Zato so bile tiste prve rešene ankete praktično neuporabne (čeprav sem še zmeraj zelo hvaležna, da sem jih dobila, saj to pomeni, da si je nekaj ljudi prostovoljno vzelo čas, da bi rešilo mojo anketo). Kljub temu sem po minuti panike rešila problem, si oprostila za svojo človeško napako, in potem je bilo vse v redu. No, v bistvu izjemno.

V dveh tednih sem dobila več kot 200 odgovorov, kar je bilo veliko več, kot sem pričakovala. Moje oči so se kar iskrile od sreče. Prvo kot prvo zato, ker mi je tako veliko ljudi z veseljem pomagalo dobiti odgovore, ki sem jih potrebovala, in drugo kot drugo zato, ker je bilo opravljanje raziskave potencialnih kupcev zelo pomembna prelomnica na moji podjetniški poti.

Ko se je nivo mojega adrenalina končno malo znižal, sem začela natančno prebirati dobljene odgovore. Takrat sem bila ganjena do solz. Ugotovila sem, da so bili problemi ljudi s skotopičnim sindromom in disleksijo veliko bolj obsežni, kot sem si predstavljala. Ni šlo samo za težave pri branju, pisanju in učenju, in za dejstvo, da so si tudi oni želeli lepe zvezke z barvnimi listi s platnicami z različnimi potiski, ki takrat niso bili na voljo. Šlo je tudi za socialno izključenost. Starši so mi napisali, kako so njihovi otroci zavračali pomoč, ker so bili njihovi »drugačni« zvezki razlog, da so bili označeni kot »čudni« ali »nesposobni« otroci in so bili izključeni iz vrstniških skupin. Ko sem to brala, me je kar stisnilo v srcu, po drugi strani pa je moj občutek, da se začenja novo, zelo pomembno poglavje v mojem življenju, postal še močnejši – in to poglavje ne bi bilo posebno le zame, ampak bi lahko izjemno vplivalo tudi na življenje drugih ljudi.

Omenjeni problemi so bili tako globoko zakoreninjeni, da samo ustvarjanje še ene različice barvnih zvezkov ne bi bilo dovolj, da jih rešim. Ni bilo dovolj, da samo pomagam ljudem s skotopičnim sindromom individualno. Če sem zares želela narediti razliko, sem morala iti veliko dlje in začeti spreminjati tudi to, kako družba gleda na skotopični sindrom, disleksijo in ljudi, ki se soočajo s tema dvema težavama. Ampak le kako naj to kot 17-letnica naredim? Skrivnost je v tem, da… ljudem poveš dobro zgodbo.

Dobila sem idejo o ustvarjanju čudovitih barvitih zvezkov, ki bi ljudem prinesli veselje in motivacijo za učenje, razvoj, doseganje ciljev. S tem, ko bi njihove platnice pustila prazne (da bi jih vsak lahko okrasil po svoje) in postavila fokus na to, da moji zvezki v prvi vrsti spodbujajo kreativnost in inovativnost, in s tem ko bi rekla, da so med drugim primerni tudi za (ne pa samo za!) osebe s skotopičnim sindromom, bi lahko dosegla, da bi te zvezke kupovali tudi ljudje, ki sindroma sicer nimajo. Posledično bi barvni zvezki postali nekaj normalnega in jih ljudje, ki jih zares potrebujejo, ne bi več zavračali, niti ne bi bili zaradi njih socialno izključeni! Wow.

Rekla sem si: »Nika. Ali se sploh zavedaš, kako veliko razliko bi lahko naredila v družbi, če to uresničiš? Odpravila bi lahko stigmatizacijo oseb s skotopičnim sindromom (in posledično tudi tistih z disleksijo)! Ideje, ki bi lahko premikale gore, ne pridejo vsak dan. In ti imaš eno! In, kar je najpomembneje, to iskreno želiš narediti. Želiš si to izkušnjo, s tem da veš, da bo prinesla vzpone in padce, ampak občutek je zares pravi. To je nekaj, kar bi radovedna in kreativna Nika zares z veseljem počela. Zato mi obljubi, da boš naredila vse, kar je v tvoji moči, da bo tvoja ideja zaživela.«

Dala sem si obljubo. Obljub nikoli ne prelomim. Še posebej ne tokrat.

Se nadaljuje…